Tako nam vsaj v svoji ostri kritiki medijev, objavljeni tudi na spletnih straneh Slovenske škofovske konference, očita predsednik Komisije za sredstva družbenega obveščanja pri SŠK, murskosoboški škof Peter Štumpf. Kot pravi, je dobrih novinarjev vse manj, ostajajo pa »spletkarji, kompromisarji, pisuni naročenih informacij in 'odtočne cevi', skozi katere se pretakajo strup, laži in sovraštva...«

»Odtočnih cevi« in preostalih sinonimov za novinarje, ki da vsak dan napadajo Cerkev, zlasti škofe in duhovnike, škof ne konkretizira, vsaj jasno ne. Izjemo naredi, ko govori o novinarjih, ki da so avgusta v Turnišču tri ure čakali Rodeta in ga nato zasuli z vprašanji o nadškofu Uranu (kakšen greh vendar!), malo ali nič pa vprašali o sestrah klarisah, »prvorazredni temi« obiska. Slednjega škof sicer ni zapisal, vendar ni verjetno, da bi imel kaj proti, če bi kardinal podobno kot predsednik Türk zabrusil novinarjem: to je danes drugorazredna tema, danes sem tu zaradi sester klaris... Škof Štumpf je namreč v početju novinarjev videl hudo ponižanje kardinala in klaris...

Informacija danes več ne obvešča, ampak vnaprej obsoja in uničuje, trdi škof. Slednje drži. Mnoge informacije nam uničujejo duha in telo: o vojnah, revščini, finančnih škandalih, spolnih zlorabah nemočnih otrok... A škof je najbrž hotel povedati nekaj drugega: da so danes medijske vsebine izbrane po razdiralnosti, ne pa po informativni vrednosti ali po kakšnem bolj sprejemljivem kriteriju. Seveda se tu škof zatakne v temeljno dilemo: ali je treba povedati resnico, pa četudi ta prizadeva ali celo uničuje? Odgovor je za škofa, ki najbrž ne mara komunizma, nenavaden. Da, pravi Štumpf, treba je povedati resnico, »toda o tej se je treba najprej prepričati, zbrati dokaze in počakati na odločitev sodne stroke ter šele nato o njej poročati«. Če se škof zaveda ali ne, toda natanko tako menijo tudi v kitajski komunistični partiji.

Ko smo slovenski novinarji junija letos urednike časnikov na Kitajskem spraševali, zakaj ne smejo poročati o sumih korupcije v partiji, o številu žrtev na Tiananmenu ali o preiskavi zoper člana politbiroja Bo Xilaija in njegovo tedaj še neobsojeno ženo, smo vsepovsod dobili identičen odgovor: o tem bomo poročali, ko bodo uradne preiskave dočakale svoj epilog. Tako nekako so, kot vemo, razmišljali tudi Boris Kidrič, Pepca Kardelj... Ne nazadnje, če bi mediji upoštevali škofova merila za objavo, Bine Kordež skoraj zagotovo ne bi bil spoznan za krivega, Patria in Rotis pa bi še naprej mirno in debelo služila z osemkolesniki... Sicer pa ne le Rode – vsak osumljenec ali obtoženec, o katerem mediji poročajo, ko še ni obsojen, je na neki način žrtvovan na medijskem oltarju resnice.

In prav v tej točki je škofu treba pritrditi: polresnice res lahko neupravičeno sprožijo škandal in uničijo človeka. Prav primer »Rode« lepo kaže, kako lahko je umazati nekogaršnje ime, pa kako težko očistiti. Četudi bodo testi DNK potrdili, da ni oče, bo madež ostal, špekulacije pa ne bodo potihnile. In kaj je mogoče storiti? Ne veliko: medijski ubijalci, kot škof pravi novinarjem, ki izjave trgajo iz konteksta in jih lepijo po interesih oligarhij in lastnikov, se morajo držati zakonov in kodificiranih norm poklica. Če se jih ne, morajo za to odgovarjati. Tudi kritika novinarjev je dobrodošla, konkretna in argumentirana. Pa kakšen razmislek o socialnem položaju prekerno zaposlenih mladih novinarjev... Vse druge bližnjice do novinarstva po meri te ali one institucije pa so skoraj vedno le bližnjice do represije.