Na dnu

Tole sem ugotovila: na svojih straneh predstavljajo svoje delo, svoje dosežke, načrte, zadrege, in sicer po temah in skozi intervjuje. Nemci govorijo o finančni stabilnosti, težavah švicarskih bančnih računov, zaščiti živali in potrošnikov, Francozi o večji obremenitvi premožnih, avtomobilski industriji, zakonu proti spolnemu nadlegovanju. Besedila so stvarna, tehtna, samohvale politikov pritajene, drugih strank in kritikov ne omenjajo - kar je logično, če razumeš svojo spletno stran kot priložnost za predstavitev svojega dela, načrtov in kot povabilo bralcem, da povedo svoje mnenje. In tudi ta mnenja so stvarna.

Potem sem odprla stran naše ne največje, a vladajoče stranke. V trenutku mi je bilo jasno, kje smo in kje nismo. Največji in prvi v oči bodeči naslov je bil namenjen zmerjanju Jankovića in, glej ga zlomka - meni. Stranka, ki vodi vlado, na svoji strani objavlja pisarije o političnih nasprotnikih in novinarkah, pardon, "ekstremistkah"! (Mednje sem zašla, ker sem bila ena redkih, ki sem pozdravila vladno razglasitev dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov ter opozorila, da je elemente avtoritarnosti zaslediti tudi danes, čemur pritrjuje večina pravnikov.)

Ta polpismena anonimna čvekanja se nato popolnoma identično ponovijo na vseh satelitskih medijih SDS, s čimer skušajo prav po lovsko ustvariti vtis relevantnega kosa javnosti, kot da ne bi mi vsi vedeli, da eni in isti Janševi obrambniki na vseh koncih podirajo iste kupčke po postanem pivu. Težava SDS je namreč v tem, da je njihova misel šibka in nimajo kaj povedati, ne kaj počnejo v vladi ne kaj v parlamentu - in morda je celo bolje, da ne povedo. Tako je potem tam neki podeželski oglasek za Zvera in seveda nabožni spis Zbora za republiko o zveličavnosti vsake Vodjeve besede in o Virantovi hudobiji - in to je to. Stran, kot bi jo delali trije nogometni navijači, uborneži, ki hvalijo naše in bruhajo po vaših, stran, ki služi le obračunavanju. O politiki ne duha ne sluha. Vlada nam stranka, nezmožna artikulacije svojih političnih stališč in načrtov, ki ne bi sesuvali ali povzdigovali, ki se nenehno le paranoično odziva na kritike in ljudi straši ter peha v najglobljo malodušnost. Kot bi včeraj prišla v parlament s tremi rovtarji, ki proti apokalipsi vrtijo raglje...

Pred časom je eno teh režimskih pljuval objavilo "članek" Boštjana M. Turka o videzu varuhinje človekovih pravic Zdenke Čebašek - Travnik. Pljuvanje je doseglo žalostno raven Ruparjevih vulgarnosti. Nihče v vladi ni stopil v bran tej degradaciji osebe, ki izvoljena v parlamentu opravlja to funkcijo. Seveda ne. Saj nikomur v tej vladi ne gre ne za državo ne za njene institucije. Gre jim le še za kose mesa, ki jih je mogoče odtrgati, ko država crkuje. Ko je zaključni pir, na katerem je dovoljeno vse, razvrat vladajočih in sproščanje najnižjega nimata meja. Tudi najbolj ubogi podrepniki, denimo Alenka Paulin, si zdaj opiti upajo na Twitterju rigniti: "Je pa Čebaškovi treba priznati vsaj to, da je res grda!" Treba je priznati: dno je doseženo.