Vsi slovenski nosilci kolajn so produkt stare šole, ko je bil šport prva in morda edina izbira zabave, saj ni bilo vabljivih računalnikov, da bi raje sedeli za njimi, kot odšli na trening. Zato so skozi leta trdega treninga zoreli, obenem pa rasli v okoljih, kjer jih starši niso ujčkali s prevozi na treninge in je bilo delo vrednota. Ob trenerjih s trdo roko so vseskozi spoznavali, da v športu ni bližnjic do uspehov, kot si jih pogosto predstavlja nova generacija z internetom, facebookom, twitterjem, kokakolo, pico in mobilnimi telefoni... Slovenski junaki Londona so v rani mladosti spoznali, da se zmage ne dosegajo le skozi treninge, s katerimi do popolnosti izpolniš svoje veščine, ampak tudi skozi želodec in glavo. Zato niso delali le tistega, kar so jim ukazali trenerji ali jim je omogočila matična panožna športna zveza, ampak so vseskozi tudi sami iskali nova znanja in poti ter bili za to pripravljeni plačevati tudi iz lastnega žepa ali družinskega proračuna.
Vsi letošnji slovenski nosilci kolajn imajo olimpijska odličja že z iger v preteklosti, kar je še en dokaz, da so olimpijske igre tekmovanje, kjer uspeh običajno dosegajo le najbolj izkušeni, saj na zmagovalnih odrih odrih običajno ni prostora za debitante. Ko so v minulih dneh vstopili v tekmovalno areno, so natančno vedeli, kaj jih čaka v neizprosnem boju s konkurenco, predvsem pa so zaradi lastnih izkušenj poznali pot, kaj je treba v štiriletnem ciklusu narediti, da si v vrhunski formi na dan D.
Ker so vsi šampioni posebneži s svojim jazom, so ubirali tudi kakšno pot, ki ni zapisana v knjigah in o kateri novim mladim trenerjem ne predavajo v predavalnicah. Ker se zavedajo, da je pripravljenost osnova za uspeh, gredo na treningih čez bolečinski prag, obenem imajo ob sebi zdravniške ekipe, ki skrbijo za regeneracijo in s testiranji vseskozi preverjajo, v kakšnem stanju so njihovi organizmi, da jih ne bi preveč iztrošili.
Žolnirjeva je privolila v brutalno težke treninge pod taktirko Marjana Fabjana, ki svojim varovankam diktira tudi način zasebnega življenja. Čop in Špik sta se v dvojni dvojec vrnila na lastno pobudo in selektorja Miloša Janšo, ki ima v svoji zbirki 22 kolajn s svetovnih prvenstev in olimpijskih iger, postavila pred dejstvo, a obenem spretno izkoriščala njegove nasvete, ki gredo včasih v neverjetne podrobnosti. Kozmus je okoli sebe izbral izjemno široko spremljevalno ekipo, tvegano menjal trenerje, a se mu je znova izšlo v rezultatski uspeh. Debevca ni zlomila niti kraja prav zanj prirejene puške.
Omenjene poteze slovenskih junakov Londona dokazujejo tudi njihovo psihološko trdnost, in brez intelektualnega potenciala v glavi v individualnih športih ni možgoče večkrat ponavljati uspehov ter jih dosegati na dolgi rok. Vsi nosilci kolajn so zaradi prenašanja obremenitev, ki so povezane z velikimi pričakovanji, igralci za največjo tekmo leta.
