Poglejmo izplen. Janševa vlada je zemljiški zakon po letu dni veljavnosti že spremenila in odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč drastično znižala. Spremenila je že tudi zakon o promociji hrane, saj Židanova zakonska različica v praksi ni bila izvedljiva. Le nekaj dni po podpisu prehranskega kodeksa je Mercator iz svojih prodajaln odslovil številne slovenske dobavitelje hrane, živilci pa so si ob podpisovanju poslovnih pogodb s trgovci za leto 2012 pulili lase, ko so videli, da trgovina po podpisu kodeksa večini od njih jemlje še več kot prej. Slavna in hvaljena žitna veriga pa se je strgala, še preden jim jo je uspelo dodobra speti.

Iz zapisanega je mogoče povleči, da je edini zmagovalec teh "kmetijskih zgodb o uspehu" Dejan Židan, saj jih je imenitno izkoristil za lastno promocijo, zato rezultat ni mogel izostati: gladko je bil izvoljen za poslanca in se kot donedavni politični analfabet v merjenjih javnega mnenja čez noč zavihtel med najbolj priljubljene politike. Kmetje, živilci in trgovci pa so natanko tam, kjer so bili pred Židanovo ministrsko ero. Jadikujejo nad svojim klavrnim položajem in po stari dobri navadi čakajo priložnost, kako bi "nadmudrili" drug drugega.

Kot zdaj kaže, bodo v letošnjem pšeničnem dvoboju slavili kmetje, čeprav je pred začetkom žetve dišalo po zmagoslavju pekov in mlinarjev. Lani so si oboji že pred žetvijo v pogodbe zapisali, po kakšni ceni bodo medsebojno trgovali s pšenico, a ker so v letu 2011 svetovne cene v času žetve občutno padle, so imeli na koncu strgane žepe peki in mlinarji, saj so surovino za svoje izdelke kmetom preplačali. Pa tega niso upali povedati na glas, da ne bi bila Židanova pravljica o uspešni žitni verigi ena redkih pravljic, kar jih je bilo kdaj napisanih, ki ne bi imela srečnega konca.

So pa zato peki in mlinarji v letošnjih pogajanjih za odkup pšenice ubrali drugo taktiko. Kmetom so pred žetvijo za pridelek ponudili tako malo, da so se razšli brez dogovora oziroma z odločitvijo, da bodo najprej izplačali akontacijsko ceno, po 15. avgustu - računajoč, da bo cena pšenice nizka - pa še razliko. A so se znova ušteli. Cene žit so zadnje dni zblaznele, zato si tudi letos manejo roke slovenski kmetje, saj bodo za pšenico iztržili veliko več, kot so pričakovali.

Za to darilo se lahko zahvalijo peščici fantov, ki obvladujejo svetovni trg s kmetijskimi surovinami, špekulirajo z zalogami in jim umetno dvigujejo ali znižujejo ceno. In v takšnih okoliščinah si lahko v papirje, kakršen je prehranski kodeks ali dogovor o žitni verigi, njihovi podpisniki in ministri kot mentorji kvečjemu zavijejo solato. Za kaj drugega niso uporabni.

Sklepanje takih dogovorov diši po socializmu, za nameček jih akterji spoštujejo le do trenutka, ko imajo od njih korist. Primer: ker so kmetje in zadruge letos za pšenico v Avstriji in Italiji dobili več kot doma, so jo brez slabe vesti, brez trohice domoljubja in ne misleč na samooskrbo prodali čez mejo. Peki in mlinarji bi, kot dobri gospodarji, storili enako: če bi pšenico pri sosedih dobili ceneje kot doma, bi v hipu pozabili na svoje slovenske "partnerje" in se ponjo odpeljali v madžarski Lenti.

Se temu reče žitna veriga? Ne, prosta trgovina.