Glede na vlogo, ki mu jo daje ustava, je važno le, da je postaven, da zna lepo govoriti tudi v kakšnem tujem jeziku in da je po možnosti diplomat, da bi se kot predstavnik Slovenije znal lepo obnašati. Njegov morebiten prispevek k napredku države je namreč lahko le simboličen.

A predsednik zato ni sam kriv, kajti prvaki strank, ki so krojili ustroj samostojne države, so ga že na začetku njenega obstoja popolnoma razlastili kakršne koli možnosti ukrepanja. Kako je to potekalo, nazorno kaže dialog na seji Bučarjeve ustavne komisije konec novembra 1991, ko so razpravljali in odločali o 102. členu ustave, ki pravi, predsednik republike predstavlja Republiko Slovenijo in je vrhovni poveljnik njenih obrambnih sil.

Dr. Ciril Ribičič: "Ni mi jasno, kdo je vrhovni poveljnik."

Dr. France Bučar: "Parlament. Resno mislim."

Dr. Ciril Ribičič: "Tudi jaz resno sprašujem."

Tako kot profesor Bučar, da naj ima Slovenija 90-glavega vrhovnega poveljnika vojske, je takrat menilo še veliko drugih strankarskih prvakov, ki so zavračali vsako misel, da bi vsaj del oblasti prepustili še komu drugemu. Iz zapiskov ustavne komisije ni mogoče razbrati, kako to, da je člen o predsedniku republike kot vrhovnem poveljniku v ustavi vendarle ostal. Čudna je tudi zgodba o tem, zakaj so se takrat, čeprav mu niso dali nobene pristojnosti vpliva na državne odločitve, odločili predsednika izvoliti na neposrednih volitvah. Zaradi anket javnega mnenja, ki so kazale, kot je trdil eden od članov ustavne komisije, da neposredne volitve predsednika želi 80 odstotkov ljudi! Zgolj pripomba ob robu: ankete so kazale gladko zmago Milana Kučana, kar se je kasneje tudi zgodilo.

A ta in vse naslednje zmage so bile pirove. Morda manj za dosedanje tri predsednike, ki so lahko uživali v udobni vlogi angleške kraljice. Za državo pa so, zlasti kasneje, ko so si ustvarili pravcati mali dvor svetovalcev za to in ono, čeprav predsednik o ničemer pomembnem za državo ne odloča, pomenili predvsem ne ravno nujen strošek. Dvojni strošek. Najprej štiri do pet milijonov za neposredne volitve predsednika, ki državo zgolj predstavlja, ne more pa sodelovati pri njenem upravljanju. Po volitvah pa še okrogle tri milijone na leto za stroške omenjenega predsedniškega dvora.

To seveda niso razlogi za to, da bi predsednika republike ukinili. Prej narobe, so razlogi, da se njegova vloga na volitvah neposredno izvoljenega predstavnika ljudstva - ne torej zgolj predstavnika Republike Slovenije in paradnega vrhovnega poveljnika, za kar bi bilo čisto dovolj, če bi ga na vsakih pet let imenoval parlament - odrazi v njegovi realni moči. Še zlasti je trezen razmislek v smer krepitve ustavne vloge predsednika republike pomemben zdaj, ko je jasno, da so stranke poglavitni krivec, da smo zašli tako globoko v vsestransko, ne samo finančno krizo. Če bi torej "očetje ustave" bolj mislili s svojo pametjo in manj poslušali politične in strankarske sirene, Slovenija morda danes ne bi bila, kjer je.

Zato bi od predsednika parlamenta ob razpisu volitev namesto praznega govoričenja o tem, kako je predsedniška funkcija pomembna, pričakovali pobudo o tem, ali ne bi kazalo del oblasti vendarle odvzeti strankam in jo podeliti predsedniku države. Če že ne zaradi drugega, zaradi omenjenih sorazmerno velikih stroškov, ki jih imamo z njim. Tako bi predsednik parlamenta ostal vsaj dosleden, saj je hotel državni svet ukiniti iz istih razlogov.