Jesen bo vroča, je kliše, ki so ga v zadnjih dneh do onemoglosti "predvajali" politiki. "Slovenija na prelomnici", "gre za usodna vprašanja", "stopiti moramo skupaj" so fraze, ki nam jih sporočajo v male možgane. A težava nastopi ob prvem vpogledu v vsebino vprašanj, s katerimi se zdaj že skoraj izključno ukvarja slovenska politična elita.
Sta fiskalno pravilo in Slovenski državni holding (SDH) res edini prednostni nalogi, ki bi morali zanimati oblastnike v državi, kjer je gospodarska rast že leto dni na ničli in kjer število brezposelnih pada izključno zaradi statističnih razlogov? Če gre verjeti premierju Janezu Janši, sta motiva za zapis fiskalnega pravila, ki je okupiralo slovenski politični prostor, dva: izpolnjevanje obveznosti iz fiskalnega pakta za območje evra in signal finančnim trgom.
Morda je pri prvem motivu še mogoče razpravljati, ali zapis pravila v "raven na ustavni ravni", kot ga nalaga pakt, dejansko zapoveduje sam zapis v ustavo, ne pa recimo v ustavni zakon. Precej manj logičen je argument o signalu trgom. Po včerajšnjem poročanju Bloomberga je tako usoda Slovenije v prihodnjih mesecih odvisna od Španije. Če torej v prihodnjih tednih "pade" še kakšna španska regija, bo ta "signal" za potencialne investitorje v slovenski dolg verjetno močnejši od sprejetja fiskalnega pravila v naši državi.
Je torej upravičeno domnevati, da slovenska vlada vse stavi na "karto", ki se zna že v prihodnjih mesecih, ob novih znakih "sesuvanja" območja evra, izkazati za nepomembno? Naša država ima v zadnjih štirih mesecih - milo rečeno - resne težave pri prodaji dolga in zakladnih menic, ki sta nazadnje kupili le še NLB in NKBM. Ob dejstvu, da so daleč največja težava Slovenije milijarde slabih terjatev v bilancah bank, bi bilo logično, da bi oblast soglasje opozicije raje želela pri vprašanju njihove sanacije. Sklepati namreč gre, da bi finančni trgi prej kot abstraktne spremembe ustave, ki jih bosta spočela politično kompromisarstvo in boj za zasluge, raje videli jasen koncepta reševanja bank. A tega minister Janez Šušteršič - to je zdaj več kot očitno - nima.
Čiščenje bank bo očitno moralo še nekaj časa počakati, z njim pa tudi ohromelo gospodarstvo. Še prej se je namreč vladajoča koalicija za vsako ceno namenila ustvariti zdaj že zloglasni SDH, s katerim naj bi se zelo mudilo. Zakaj, če po novem ne bo več odkupoval slabih terjatev od bank, ni jasno, prav tako ne, ali opozicija pri "usklajevanjih" o holdingu sodeluje, ker ji bo nekoč v "total(itar)nosti" obvladovanja vsega državnega prišel še prav.
Odgovor na ti dilemi je bržčas skrit v ugotovitvi z začetka. Oblastniki še posebej v krizi bolehajo za kompleksom "zgodovinskosti", ki je po naravi privlačnejši od "umazanega" dela. Razpravljati o desetih novih besedah v ustavi je pač veliko enostavneje kot pomagati rešiti zdravi del kakšnega podjetja, najti vlagatelja za banko ali temeljiteje reformirati zakon o stečajih, kjer država izgublja milijarde. Fiskalno pravilo samo po sebi ne bo odprlo novih delovnih mest, slabih terjatev spremenilo v dobre ali pospešilo črpanja evropskega denarja za infrastrukturo. Ne bo nas nasitilo s kruhom, ampak z občutkom, da smo spet "stopili skupaj" - kot pred enaindvajsetimi leti, ko smo bili pripravljeni jesti travo. Le da temu še nikoli nismo bili bližje.
