Tudi širša javnost verjetno soglaša, da je tako visoka kazen primerna za človeka, ki je v opitem stanju povzročil tako usodne posledice, manj pa se ljudje bržkone zavedajo, da lahko vsak, ki opit sede za volan, povzroči tragično nesrečo. Kako drugače bi si lahko razložili hude odpore, ki so do zdaj vsakič spremljali poskuse zakonskega nižanja še sprejemljive količine alkohola v krvi voznika pa tudi drugih načinov omejevanja rabe alkohola, kot je prepoved prodaje alkohola v trgovinah po 21. uri ali točenje žganih pijač pred 10. uro zjutraj.

Naša država namreč sodi med "mokre" kulture, saj imajo ljudje v splošnem pozitiven odnos do pitja alkohola in si zatiskajo oči pred njegovimi negativnimi učinki. "Še vedno prevladuje prepričanje, da je pitje alkohola nujno potrebno, biti pijan pa ni nič nenavadnega in nevarnega. V očeh mnogih je čuden tisti, ki ne pije. Prisotna so dvojna merila. Na eni strani smo izjemno tolerantni do pitja in opijanja, na drugi strani pa se obrnemo stran od človeka, ki ima težave zaradi alkohola in bi potreboval našo pomoč," je ta odnos učinkovito povzela Nuša Konec Juričič, predstojnica oddelka za socialno medicino in promocijo zdravja na Zavodu za zdravstveno varstvo Celje.

Dejstvo pa je, da je alkohol najpogostejša in najbolj zlorabljena droga v našem prostoru in zato povzroča največ ekonomskih, socialnih in zdravstvenih težav. Zaradi alkohola v naši državi vsako leto umre več kot 800 ljudi, zastrašujoči pa so tudi podatki o odvisnih: po raziskavi Cindi iz leta 2008 pri nas tvegano in škodljivo pije 42 odstotkov odraslih, sindrom odvisnosti pa je verjetno razvit pri 15 odstotkih teh. V raziskavi Slovensko javno mnenje 1999 pa so ocenili, da sta vsak peti odrasli moški in vsaka petindvajseta odrasla ženska verjetno že odvisna od alkohola. Če upoštevamo, da z alkoholikom trpi tudi njegova družina, je krog ljudi, ki jih prizadene alkohol, še veliko širši.

Bistveno manj toleranten je naš odnos do prepovedanih drog in starši so izjemno zaskrbljeni, da njihov otrok ne bi padel v kremplje heroina, kokaina ali celo marihuane - mirno pa dopuščajo, da se mladostniki zvečer opijajo na javnih površinah mest z alkoholnimi pijačami, ki so jih kupili v trgovinah. Pogledi na gruče mladeži, ki si podajajo steklenico, so očitno postali nekaj normalnega.

Uradnih pobud, da bi omejili tovrstno opijanje mladostnikov, do zdaj ni bilo veliko. Tako smo pri Dnevniku po znamenitem kamenjanju parlamenta lani, ko so televizijske kamere pokazale, da je mnoge mlade opogumljal tudi alkohol, na ministra za zdravje naslovili pobudo, naj po vzoru nekaterih drugih držav prepove opijanje na javnih površinah. Za pobudo se se nam na ministrstvu lepo zahvalili, to pa je bilo tudi vse. Morda bo svoje mesto našla v novem akcijskem načrtu in celoviti strategiji Slovenije pri alkoholni politiki, ki sta v pripravi in ki naj bi zagotovila vire in nova orodja za spreminjanje odnosa Slovencev do alkohola?

Vsi napori, da bi se tak odnos spremenil, so težki in pogosto pospremljeni s posmehom. To seveda ne sme biti razlog, da se jih ne bi lotevali. Pri tem mora biti država konsistentna. Tako lahko pozdravimo odločitev vlade, da v noveli zakona o pravilih cestnega prometa, ki niža kazni za blažje prometne prekrške, kazni za vožnjo pod vplivom alkohola ostajajo nespremenjene.