Tako je pač v današnjem svetu financ in globalnega gospodarstva, v katerem si predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso ne dovoli pranja možganov oziroma "poslušanja lekcij o demokraciji ali o tem, kako naj (v Evropi) vodimo gospodarsko politiko", nemška kanclerka Merklova pa s prusko vztrajnostjo brani ortoliberalizem, ki je pravzaprav ameriška domena, da bi prepričala Obamo, kako sta neokeynesijanstvo in Paul Krugman zagotovilo za dokončni javnofinančni kaos. V sklepnem dokumentu letošnjega zasedanja G20 tako ni mogoče eksplicitno najti najpomembnejšega dogovora, namreč da se bodo sredstva začasnega (EFSF) in prihajajočega stalnega mehanizma za stabilnost evra (ESM) lahko uporabila neposredno za kupovanje državnih obveznic, kar je bilo do zdaj v omejenem obsegu in s stisnjenimi nemškimi usti prepuščeno zgolj Evropski centralni banki. Zahtevani donosi na španske in italijanske obveznice so posledično zdrsnili pod tako imenovane psihološke meje, prvi pod rekordnih in strašljivih sedem odstotkov, odkar Španija uporablja skupno valuto, italijanski pa pod šest odstotkov. Skupaj z grškimi volitvami, ki so se vendarle končale po meri Bruslja, se torej Merklova in Cameron iz Los Cabosa na bližnji julijski vrh odpravljata z manj nervoze, kot bi se sicer, v Beli hiši pa se bodo zaradi etapne zmage rasti nad varčevanjem v prepiru z evropskimi partnerji lažje otresli Romneyjevega koketiranja z zategovanjem pasu po vzoru že razpadle berlinsko-pariške varčevalne koalicije Merkozi. 456 svežih milijard dolarjev s strani 37 članic IMF (od tega četrtina japonsko-kitajskih, 55 milijard nemških in tudi 910 milijonov dolarjev iz Slovenije) za reševanje finančnih kriz pa je pregnalo še nekatere akutne strahove, tako da se glavni politični protagonisti menda lahko prepustijo razmišljanju o poletnem dopustu.

In ravno tu se kaže vsa nesreča današnje globalne politike. Da namreč ne zna določiti prioritet in vse bolj nastopa kot ad hoc sestavljena gasilska brigada, ki je navdušena že, ko ji uspe razvozlati pomešane cevi in iz njih priteče voda, s katero se nato ognja zgolj ubranijo, ne da bi imeli predstavo o samem požaru. To se je zelo povedno zgodilo že na nedavnem vrhu G8 v ameriškem Camp Davidu, saj je ta klub zdaj res samo še rudiment neke neponovljive naftne krize izpred štirih desetletij. Države, zbrane v G20, bi lahko bile z več kot 80 odstotki svetovnega BDP, 80 odstotki svetovne trgovine in dvema tretjinama svetovnega prebivalstva forum kreiranja prihodnosti sveta, a je očitno vizionarska impotenca vsaj dela političnih voditeljev v njem kriva, da so bolj kot ne lutke v rokah nadnacionalnih finančnih in gospodarskih organizacij. Zatorej ni nobene škode, ker v Riu ni ne Obame, ne Merklove, ne Camerona, škoda je, da tam ZDA, Velika Britanija in Nemčija kot zelo pomembne države niso zastopane na najvišji ravni, ker na tak način zanikajo večjo usodnost trajnega razvoja sveta v primerjavi s finančnimi špekulacijami, ki bi se jih dalo z nekaj ustrezne politične volje dokaj enostavno spraviti pod ustrezen nadzor in celo kriminalizirati, ne pa vanje zgolj injicirati nove količine denarja. A kot rečeno, trajnostne rešitve se bodo zgodile z voditelji z vizijo, ne pa s takimi, ki jih z lobiranji in milijonskimi zneski v volilno-kampanjskih šovih izbiramo dandanes. In ki vnaprej dobivajo Nobelove nagrade. Do takrat pa bomo imeli opraviti z neusposobljenimi gasilci in vse bolj neukrotljivim požarom, ki je v dokumentih iz Ria tudi površno ocenjen.