To so ljudje, ki na vsem svetu nimajo kam. Njihove domovine so tako ali drugače uničene, sprejeti pa jih noče nihče. Potem ni bilo druge možnosti: na puščavski pesek, planjavo sredi ničesar, so Somalci, Eritrejci in sudanski Darfurci konec marca lani postavili dva gola in oguljeno žogo. Igrali so nekako petnajst proti desetim, morda deset proti petnajstim. Ni bilo povsem jasno, kdo je s kom, in ne, kdo je za igranje in kdo za navijanje. Kolega Matej Povše je tisti večer posnel nekaj čudovitih fotografij deklet, ki so z nogami vrtela žogo kot Asim Ferhatović.
Prejšnji teden, leto in mesece kasneje, pa je Rocco Nuri, tamkajšnji uslužbenec UNHCR, prek Twitterja poslal še nekaj fotografij z igrišča. Gola še stojita, ljudje so še vedno tam. Vmes so minili peklensko poletje, grda zima, sonce, dež in viharji. Razlika med lanskim in letošnjim nogometom je v tem, da so prej igrali prijateljske tekme, zdaj pa organizirajo turnirje. Kaže namreč, da tam ne bodo živeli le začasno, ampak vse bolj za stalno. Nastalo je še eno večno begunsko taborišče, kakršna stojijo po vsem svetu.
Tega seveda nihče ne pove na glas. Mednarodne organizacije se "trudijo" iskati rešitve, v Chouchi se vrstijo delegacije iz Evrope, ki beguncem stiskajo roke in jim obljubljajo marsikaj. Otrokom delijo mleko, čokolade in plenice. V istem času pa naše države z novimi oblastmi severnoafriških držav obnavljajo sporazume o zadrževanju migrantov. Sklenjene so jih imele že z diktatorji prejšnjih režimov. Spremenilo se ni nič. Izrael, tranzitna država na migrantski poti, je letos pospešil gradnjo zidu na meji z Egiptom. Dolg bo 266 kilometrov. Med migranti, ki jih bo ustavljal, so tudi begunci, ki nikoli ne bodo imeli možnosti nikomur povedati svoje zgodbe in v skladu z mednarodnimi konvencijami dobiti zaščite. Je katera od naših držav rekla, da se tako ne dela? Edino fuzbal ljudem pomaga, da se jim ne utrga.
Slovenija ima s takšnim podaljševanjem začasnega begunstva v stalno izkušnje. Pred dvajsetimi leti so begunci iz Bosne pribežali za nekaj mesecev, ostajali pa so desetletje in več. Preden je država temu prilagodila predpise, je uničila mnogo živcev.
Begunski čas je sestavljen iz malo upanja in veliko čakanja. A tudi iz malo upanja nastanejo veliki presežki. Benjamin Begović, begunec iz Bosne, je najprej s kolegoma Erolom in Farah igral kitaro in pel za zabavo. Ker je vojna kar trajala, pa so organizirali resen ansambel in v Ljubljani posneli dve plošči. Dertum je bil v devetdesetih eden najboljših ljubljanskih bendov. Čakanje so pretvorili v brezčasno lepoto, ob kateri smo se napajali vsi.
Slovenija pa je na vse lepo pozabila. Zdaj, kot del Evropske unije in njene azilne politike, ob novih begunskih problemih gleda stran. Beguncev nihče ne vidi, ne hodijo po naših ulicah. Ostali so na afriških obalah, za izraelskim zidom, utopili so se v Mediteranu. Če so prišli čez, so poniknili v centrih za tujce in na črnem trgu delovne sile.
Vendar so to naši begunci. V Afriki, na Bližnjem vzhodu in srednji Aziji vojne ne divjajo zaradi kapric lokalnih "plemen". Trpljenje na teh koncih sveta - zaradi vojn ali zaradi uničujočih ekonomskih in socialnih razmer - je rezultat obupne geopolitike, ki jo vodijo zahodne države ter njihove močne partnerice. Je rezultat trgovine z orožjem, ropanja energetskih virov in rudnin. Slovenija je del tega prepleta. Če ne bi bila, ne bi vsakih nekaj let spreminjala azilne in tujske zakonodaje. Na obrobju Evrope rastejo zidovi, zadrževalniki ljudi, doma pa rastejo birokratske ovire. Še vedno.
