Ko prebiramo novice, jim je skupna zgolj ena beseda - zdrahe. Dobro in pozitivno skorajda izginjata iz slovenske družbe. Zaskrbljenost nad tem, kam plovemo, pa postaja toliko večja, ker zgroženi ugotavljamo, da prihaja do zdrah celo tam, kjer jih doslej nismo bili ravno vajeni - v športu. Simptomi so se kazali že dolgo, a smo jih imeli bolj za prehlad kot nekaj resnejšega, nato pa so postajali vse bolj izraziti. Ko smo najprej z velikim pompom mariborskega župana dobili, nato zaradi pomanjkanja finančnih sredstev (na srečo) odpovedali univerzijado, nismo pretakali solza, vedoč, da smo samo prihranili debele milijone, ki bi bili z organizacijo tega tretjerazrednega športnega dogodka izgubljeni za vedno. Nato nas je udarila južnokorejska zgodba, katere posledica ne bo zgolj izgubljenih 8 milijonov evrov iz naslova televizijskih pravic in marketinga, ki bi jih prinesla organizacija nordijskega svetovnega prvenstva, temveč sporočilo svetovni javnosti, kakšne športne funkcionarje pa za vraga imajo v Sloveniji, če se dva najpomembnejša, Janez Kocijančič kot predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije in Tomaž Lovše kot predsednik Smučarske zveze Slovenije, ne znata že vnaprej dogovoriti, kako bosta reagirala na mogoča scenarija?! In kot da to še ne bi bilo dovolj, je udarilo kot strela z jasnega: organizacija evropskega prvenstva v košarki prihodnje leto je pod vprašajem. Ko smo videli nekatere vodilne slovenske politike tako z leve kot desne opcije, kako zgodbo okoli prvenstva izrabljajo zgolj za nabiranje svojih političnih točk, pri čemer jim ni mar ne za košarkarje, ki bi na prvenstvu sodili med favorite za kolajno, ne za državljane, lačne vrhunskih športnih prireditev, smo postali besni.

Seveda nismo tako naivni, da bi verjeli, da v Sloveniji ni sprege športa in politike. Država je namreč, bodisi direktno bodisi prek podjetij, v katerih ima delež, z naskokom največja vlagateljica v šport in tega zaradi majhnosti našega dvomilijonskega trga žal ni mogoče spremeniti. Zasebna in dobro stoječa podjetja, s prostimi sredstvi za različna vlaganja, pa športa zaradi nemotivacijske zakonodaje praviloma nimajo na svojem seznamu, saj se jim vložena sredstva, če to priznamo ali ne, nikoli ne povrnejo. Nekaj junakov (beri: premožnih Slovencev), ki so se vendarle opogumili in se odločili, da v šport vložijo svoj denar, pa je hitro dobilo po prstih. Spomnimo se samo Joca Pečečnika, ki so mu zaradi različnih interesov najprej zaprli vrata v ljubljanskem košarkarskem evroligašu, nato je uteho iskal v nogometnem klubu iz prestolnice, ko so ga razni prišepetovalci nategnili za milijone, pa je skrušen priznal, da bo slovenskemu športu rekel ne! Projekta prenove Plečnikovega stadiona za Bežigradom pa mu tudi po petih letih ni uspelo izpeljati do konca, saj ima v rokah le izdano okoljevarstveno soglasje, na katero pa so se bližnji stanovalci že pritožili.

Na srečo so mnogi naši vrhunski športniki imuni za športno-politična izživljanja. Predvsem tisti, ki se v deželico na sončni strani Alp zgolj vračajo po naporni sezoni na tujem. Slovenija tako danes slavi hokejista Anžeta Kopitarja, že jutri (olimpijske igre so pred vrati) bo nekoga drugega. Žal je le sonca nad Slovenijo vse manj...