Aljančič je v svojem desetletnem mandatu na čelu hokejske zveze nedvomno znal poskrbeti zase in za ljudi okoli sebe. Prek različnih obvodov je potovalo na desettisoče švicarskih frankov, podpisovale so se pogodbe z neobičajno visokimi provizijami, marsikateri dokument izpred let je javnosti še nepojasnjen. Revizorji so ugotovili številne nove nepravilnosti, ki dokazujejo, da je nekdanja garnitura izčrpavala zvezo. Dokler Aljančiču ni dokazana krivda, je še vedno nedolžen, a kot na dlani je, da bodo nekdanji vodilni v HZS s sebe težko oprali vse madeže, ki jih bremenijo po zadnjih izsledkih.
Kljub vsem obtožbam se Aljančič od njih ograjuje. Še več, brez moralnih zadržkov bi naredil vse za ohranitev hokejskega vpliva v svetu. Ima srečo, da mu bo predsednik mednarodne federacije Rene Fasel ne glede na vse okoliščine vselej ščitil hrbet, saj imata podobno filozofijo in sklenjeno trdno zavezništvo. Dokler bo Fasel predsednik IIHF, HZS z zdajšnjim vodstvom prav gotovo ne bo uživala pretiranih simpatij v Zürichu, a to je cena, ki jo je Rakovec pripravljen plačati.
Marsikomu se Rakovčevo pionirsko delo na tem področju ne zdi primerno, a na dolgi rok bi lahko imelo pozitivne učinke. Sploh zato, ker je bilo v slovenskem športu vedno tako, da nihče še nikdar ni odgovarjal za svoja dejanja. V naši državi je nekaterim športnim funkcionarjem enostavno preveč lepo, saj lahko brez nadzora počnejo prav vse, kar se jim zahoče. Ko jim nekdo stopi na prste, debelo gledajo in govorijo o teorijah zarote, a če bi imeli prav, se razne zveze in številni eminentni klubi vsekakor ne bi znašli na robu preživetja.
