Še oranžno obarvana Ukrajina se je takrat v Evropsko unijo in Nato že trdno umeščeni Poljski zdela prava partnerica v tekmi s favorizirano Italijo ter drugo dvojno kandidatsko navezo za Euro 2012 Hrvaške in Madžarske. Zasluge za presenetljivo gladko zmago so zvečine pripisali še svežemu predsedniku evropske nogometne zveze Michelu Platiniju in njegovemu zavzemanju, da nogomet prebije meje klasičnih velesil v tem športu. Komentatorji pa so omenjali še vlogo legendarnega voditelja Solidarnosti in kasnejšega poljskega predsednika Lecha Walese, ki je Platinija s čustvenim pismom spomnil na gostovanje začasno njegovega Juventusa v Gdansku leta 1983 pri tamkajšnjem drugoligašu Lechii. Na stadionu za 12.000 gledalcev se jih je drenjalo 40.000, tekma, na kateri je poljsko moštvo celo povedlo z 2:1 (in izgubilo s 2:3), pa je bila hkrati manifestacija protesta proti takratnim komunističnim oblastem, ki je v analih Solidarnosti zapisan kot zmaga proti režimu. Da je pri dodelitvi prvenstva Poljski in Ukrajini šlo tudi za politično odločitev, ni skrival nihče, a to je bil čas, ko je Kitajska dobila olimpijske igre, Južna Afrika pa svetovno nogometno prvenstvo, s čimer so se premaknila klasična težišča dodeljevanja najprestižnejših športnih prireditev. Zato ne čudi, da politika ne miruje ob samem odprtju evropskega prvenstva, ko se je pravzaprav ujela v lastno zanko. Leta 2007 so bile politične razmere v Ukrajini kaotične, nogometne na Poljskem pa prežete s podobnimi aferami lažiranja tekem in huliganskih izpadov kot v Italiji, ki se je s kandidaturo obrisala pod nosom. Madžarsko-hrvaška naveza je bila zaradi izpada v prvem krogu glasovanja zato upravičeno nezadovoljna, a petletno obdobje do prvenstva je bilo zagotovilo, da bosta državi (predvsem Ukrajina) zmogli urediti vso potrebno infrastrukturo za organizacijo prvenstva, hkrati pa urediti nogometno oziroma politično zmešnjavo, kjer je Evropska unija prek Poljske močno navijala za prebeg Ukrajine izpod ruskega vpliva v njeno neuradno vzhodno izpostavo.

Stvari so se po izrednih volitvah istega leta v Ukrajini postavile na "pravo mesto", ikona oranžne revolucije Julija Timošenko je prevzela premierski položaj, za EU neugodni Viktor Janukovič pa je bil potisnjen na stranski tir Skupnosti neodvisnih držav (CIS). A pet let je predolgo obdobje, da bi tam tudi ostale. Timošenkova je pristala v zaporu, Evropska unija pa pred dilemo, ali naj z bojkotom nogometnega prvenstva razkrije, da je v ozadju vseskozi tudi politična igra in da je šport kot že nekajkrat doslej znova njen talec.

V najbolj neugodnem položaju se je vendarle znašla Poljska, ki je morala kot ukrajinska družabnica v obrambo prvenstva požreti precejšen odmerek politične nenačelnosti do režima v Kijevu. A je tako prav, naj na koncu zmaga nogomet in ne politika, ki se nespodobno lepi tudi nanj. In bolje bo, če bo VIP-loža na finalu v Kijevu prazna kot pa polna mešetarjev, ki so pravzaprav odgovorni za resnično skrb na tem prvenstvu - morebitne izpade z rasističnimi in nacionalističnimi ozadji.