V zadnjih osemnajstih mesecih je ljudstvo trga Tahrir poznalo edino pravo kazen za Hosnija Mubaraka, njegove sinove in voljne izvajalce faraonovih ukazov, ki so pred posebnim sodiščem s precej umetno ustvarjeno gledališko dramaturgijo doživljali največje ponižanje v svojem življenju. Vešala z lutkami glavnih protagonistov so bila razstavljena visoko na uličnih svetilnikih. Predstavljala so jasno zahtevo in hkratno opozorilo začasni vladajoči vojaški hunti, naj se ne igra s pravico do zadoščenja dolgoletnega podjarmljenega ljudstva. Toda zgodilo se je prav to. Hosni Mubarak in njegov takratni notranji minister Habib Al Adli sta ubežala smrtni kazni. Mero posmeha ljudstvu so dopolnile še oprostilne sodbe za Mubarakova sinova in visokih predstavnikov varnostnega aparata.

Kakšen bistveno drugačen razplet je bilo težko pričakovati. Moč trga Tahrir je namreč od lanskega januarja izpuhtela. Zahteve revolucionarjev so večinoma postale zgolj še gesla, ki živijo na socialnih spletnih omrežjih. Občasno se jim uspe z akademskih debat razdeljenih revolucionarnih skupin in intelektualcev v majhnem obsegu preliti na ulice egiptovskih mest. Toda časi, ko je ulici še uspelo pretresti egiptovski politični prostor do temeljev, so minili. Tako imenovana tiha večina Egipčanov, skovanko sta si izmislila vodja vojaške hunte Tantavi in aktualni predsedniški kandidat nekdanjega režima Ahmed Šafik, je zahtevala zadržanost revolucionarjev. Splošna podpora zahtevam za dokončanje revolucije je zaradi vse težjih gospodarskih razmer hitro plahnela. Sočasno se je z osrednjega kairskega trga umaknila tudi Muslimanska bratovščina in z vojsko sklenila tihi dogovor o delitvi oblasti, ki pa se je v mesecih po močni zmagi najbolje organizirane politične sile v Egiptu že sfižil. Želena tranzicija in obsežen reformni proces sta v takšnih razmerah za generale ostala zgolj lep projekt, ki so ga lahko brez večjih muk zakopali v predalu.

Mila kazen za Mubaraka in Adlija bo zagotovo vplivala na rezultat drugega kroga predsedniških volitev. Kandidat Muslimanske bratovščine Mohamed Mursi je nemudoma po razglasitvi sodbe začel vse glasneje podpirati zahteve revolucionarjev in napovedal vrnitev njihovega gibanja med demonstrante na Tahrirju. Dva tedna pred finišem si Mursi ne bi mogel želeti boljšega predvolilnega darila kot ukradenega zadoščenja Egipčanov iz sodne dvorane kairske policijske akademije. Kljub ponovni enotnosti različnih revolucionarnih sil, podobni tisti izpred poldrugega leta, je vendarle močno vprašljivo, ali se revolucija ponovno vrača na egiptovske ulice. Strategija, kaj storiti sedaj, ne obstaja. Prej kot obnovitev revolucije je verjetno, da bodo čez dva tedna tudi sekularno usmerjeni sekularisti in revolucionarji požrli svoj strah pred popolno prevlado Muslimanske bratovščine v Egiptu in na glasovnicah obkrožili prav njihovega kandidata. To za zdaj ostaja edina pot, kako preteklemu režimu pristriči peruti.