Četudi bi se izkazalo, da so njene trditve o klavskem pohodu z vseh vetrov zbrane samooklicane svobodne sirske armade (FSA) resnične, kar je po podatkih, ki so jih doslej zbrale nepovezane priče, malo verjetno, je za razmere, v katerih je civilno prebivalstvo naključna žrtev "obrambe pred terorističnimi bandami", objektivno odgovoren prav režim. Filozofija kolateralnih žrtev je pri tem podobno "smiselna" kot tista, da je bolje obesiti pet nedolžnih kot izpustiti enega krivega.

Ker ubiti niso statistika, ampak na silo raztreščena vesolja, ne potrebujemo množice, da bi prepoznali zavrženost takšnega dejanja. Toda medtem ko je ameriška državna sekretarka Clintonova zaradi zločina v Houli ropotala o krvavi vladavini Asada in njegove soldateske, je svet brez kakršnega koli zgražanja obkrožila novica o novih civilnih žrtvah v Afganistanu, tokrat Natovem poboju moža, žene in njunih šestih otrok v vasi Suri Khailu zgolj zato, ker so po nesreči živeli na območju, kjer je tuja podporna vojska kabulskega režima zaznala uporniško aktivnost.

Vzporednica s kolateralnimi žrtvami v teh konfliktih je lahko nehvaležna, ker gre v Afganistanu za okupacijo in postavljanje režima, v Siriji pa za že začeto državljansko vojno in rušenje slednjega. Pojavi se namreč zagata, koliko krvi je treba izgubiti, da neki režim dokončno izkrvavi, in koliko je drugi terja, da polno zaživi. In ta zagata nas zvečine privede do sklepa, da brez prelivanja krvi pač ne gre, zato šele razvpiti množični poboji (BBC si je celo privoščil manipulacijo s sliko množice trupel v mrtvaških vrečah iz odkritega iraškega grobišča leta 2003, da bi poudaril pokol v Houli) zbudijo osuplost, zgražanje in nato tudi vest, ki bi morala biti vseskozi na preži.

Naša mednarodna vest to ni oziroma je celo sprevržena, kar nam dokazuje prav Afganistan. Reagira zaspano, kot v primeru Srebrenice in Libije, ter pogosto napačno, kot zdaj krvavo dokazuje tudi Sirija. Namesto da bi mednarodno skupnost z Združenimi narodi na čelu pretekle pretresljive izkušnje privedle bliže rešitvam tovrstnih konfliktnih situacij, se od njih še bolj odmika. Navzven je sicer videti, kot da gre za strah pred novimi zablodami, kakršna je bila ne nazadnje tudi libijska, v resnici pa se je mednarodna politika v zadnjih dveh desetletjih do te mere sprofanirala, da ni sposobna niti nekdanjega dvopolnega razmišljanja, ampak deluje docela izgubljeno in kot talka lokalnih samodržcev in brezidejnih globalnih voditeljev.

Če se sprašujete po vzrokih sedanjega sirskega dogajanja, ne brskajte po arabski pomladi. Ta je izmišljotina, saj Egipt ni bil Tunizija, Bahrajn ne Egipt, Jemen ne Bahrajn in Libija ne Jemen, zatorej tudi Sirija ni Libija. Izvirni greh je v zrušitvi temelja multipolarnega sveta, zastavljenega po padcu železne zavese, in kovanju koalicije proti iraški invaziji na Kuvajt, poimenovanega mednarodno kazensko sodišče. Če ga ne priznavajo najmočnejši, šibkim ni v nobeno pomoč, vsakdo pa pravico prireja po svoje in najde opravičila za dejanja, ki so očitni zločini, ne le ko gre za življenja, ampak tudi temeljne človekove pravice. Asad v takem svetu izpade zgolj človek, ki nima posluha. Sicer bi lahko mirno organiziral evrovizijsko popevko.