Okolje, v katerem delujejo medicinske sestre, se je medtem spremenilo, prav tako njihova stroka, pričakovanja, kako naj se vedejo, pa so prav tragično trdovratna. Vzpon in ambicije poklicne skupine, ki stoletje po smrti Nightingalove še vedno pooseblja socialno noto zdravstva, gredo marsikomu v nos. Morda tudi zato, ker so inštitucije, kjer so zaposlene, zelo hierarhično naravnane. Delno je zaradi narave njihovega dela, pri katerem se je treba na primer hitro odločati, to smiselno in koristno. Pogosto pa je hierarhija tudi neokusna. V marsikaterem zdravstvenem zavodu je še vedno samo po sebi umevno, da medicinska sestra zdravnika naslavlja s "profesor doktor", ta pa jo kliče po imenu.

Žal so ta duh povzele tudi medicinske sestre same. Kot potarnajo srednje medicinske sestre, se diplomirane kolegice, ki imajo morda celo manj praktičnega znanja, do njih pogosto vedejo vzvišeno. Z vse večjimi izobrazbenimi zahtevami, ki veljajo za posamezna delovna mesta, so se konflikti še zaostrili. Prostor, v katerem lahko srednje medicinske sestre še delujejo, je vse ožji. Kljub temu kot gobe po dežju niso rasle le šole za diplomirane medicinske sestre, ki so zmotile ministra Gantarja, ampak tudi srednje zdravstvene šole. V praksi srednje medicinske sestre marsikje ostajajo, čeprav jih tam glede na nova pravila ne bi smelo biti. Številne tako opravljajo tudi dela, ki so predvidena za diplomirane medicinske sestre. Virantov plačni sistem jim tega ni priznal, kar je takoj zakuhalo belo stavko na intenzivni terapiji UKC Ljubljana. Začasni dogovor je ublažil jezo najbolj bojevitega dela poklicne skupine, a se je iztekel, volje za trajne rešitve pa je primanjkovalo. Čeprav so predstavniki stroke ministrstvo za zdravje ves čas opozarjali, da bo treba nekaj storiti, se medicinske sestre nikomur niso zdele dovolj pomembne, da bi se z njimi resno ukvarjal. Bolnišnice so tako vsaka po svoje sklepale posebne dogovore z zaposlenimi. Čeprav je zadnja stavka v UKC Ljubljana le prinesla enako ureditev za vse, se tam znova odpira žarišče (mimogrede, posebni dogovori so bili v ljubljanskem UKC za medicinske sestre precej ugodnejši kot v drugih bolnišnicah). Vedno novi konflikti so rezultat dolgoletne brezbrižnosti politike do zdravstvene nege.

Izraz odnosa do medicinskih sester je tudi neuspel poskus, da bi jim priznali večjo vlogo pri anesteziji. Samostojno delo medicinskih sester ob zdravniku, ki ima pregled nad več sobami, poznajo v mnogih razvitih državah. Za Slovenijo je bilo to nesprejemljivo, prav tako pa zdravstvena politika ni navdušena nad specializacijami, ki bi kdaj v prihodnosti omogočile spremembe. Namesto tega smo po novem, ker stanovska organizacija prek licenc tudi od srednjih medicinskih sester zahteva stalno izobraževanje, po Gantarjevi oceni "bolj papeški od papeža". Da skuša srednjim medicinskim sestram vrniti mesto, ki si ga zaslužijo, je lepo. Manj prijetna plat obrisov nove politike pri zdravstveni negi je, da je pokroviteljska do diplomiranih medicinskih sester. Te so drage in se vtikajo v politiko. V prizadevanjih za vzpon zdravstvene nege so predane, a tudi moteče, saj niso več poslušne.