Da je pristop varčevanja brez ukrepov na strani gospodarske rasti preživet, hitro pokažejo številke. Evropske države so v različnih varčevalnih paketih lani prihranile 490 milijard evrov. Na tak način so v večini primerov znižale proračunski primanjkljaj in javni dolg, a se hkrati ujele v past lastnih varčevalnih ambicij, ki jih danes plačujejo s padcem v recesijo in rekordno brezposelnostjo. Marca je bilo v območju evra tako prvič več kot 17 milijonov (10,9 odstotka) brezposelnih. To sicer ne pomeni, da so bili varčevalni ukrepi povsod neuspešni. Na misel prideta primera Irske in Estonije. Prva se je po poku nepremičninskega balona ob finančni pomoči trojke in močnem zategovanju pasu izkopala iz 31 odstotkov BDP globokega proračunskega primanjkljaja in lani celo ustvarila presežek. Podobno je bilo sosledje dogodkov v Estoniji, katere proračun sta krizni leti 2008 in 2009 pahnili močno v rdeče številke. Za uravnavanje proračuna in spodbuditev rasti bi morala estonska vlada, če bi ravnala po ekonomskih učbenikih, tedaj razvrednotiti nacionalno valuto estonsko krono. Vendar je ni, saj si je obupno želela vstopiti v območje evra, zaradi česar je znižala plače tudi do 40 odstotkov, zamrznila pokojnine in ukinila nekatere socialnovarstvene storitve. Rezultat je presenetil mnoge, brezposelnost je padla z 18 na 12 odstotkov, epilog pa je vsem poznan. Tako kot Estonija je tudi preostala Evropa dolgo zavračala keynesijanski pristop k reševanju gospodarskih težav, ki narekuje dodatno zadolževanje za spodbujanje rasti. Čeprav je v zadnjem obdobju čutiti več razumevanja zanj, pa se postavlja vprašanje, ali ga lahko območje evra sploh prenese. Verjetno ne, visoke stopnje zadolženosti držav namreč ne dopuščajo dovolj prostora za nov manever zadolževanja, ki bi prinesel denar za prepotreben zagon gospodarstvu.

A metanje denarja v probleme pogosto ne daje želenih rezultatov. Dober pokazatelj tega so omejeni učinki triletnih posojilnih operacij ECB, ki niso sprostile kreditnega krča ali povečale zaupanja na medbančnem trgu. Ekonomski aksiom "Denar mora krožiti" dobiva tako s krizo nov pomen, saj dejansko ne kroži, vsaj ne v zadostnih količinah. Priče smo namreč zgolj dvosmernemu pretakanju sredstev od bank do ECB in nazaj, medtem ko ECB na tak način celo služi, saj denar posoja po višjih obrestih, kot jih plačuje bankam na nočne depozite.

Univerzalnega recepta za rešitev krize območja evra ni, gotovo je le, da v večini držav zgolj varčevanje ne zadošča več. Visoka zadolženost držav namreč ni povzročila finančne krize, temveč je prej njena posledica, kar kliče k ukrepom spodbujanja gospodarske rasti. Eden glavnih zagovornikov "pakta rasti" je favorit v tekmi za predsedniški stolček Francije Francois Hollande, ki glasno napoveduje "holandski" preobrat v odnosih z Nemčijo. In čeprav mnogi pričakujejo z njegovo zmago premik evropske politike od ostrih varčevalnih ukrepov k spodbujanju rasti, pa velikih in hitrih sprememb ne gre pričakovati. Navsezadnje živimo v Evropi.