Najbrž tudi koalicijskih partnerjev ne, ki so tudi že začeli dvomiti o nezmotljivosti vodje koalicije. Ne samo zaradi grobe podrejenosti štabu SDS, ampak tudi v tem, da je marsikateri ukrep vlade v nasprotju z njihovim programom. Protidružinski ukrepi denimo zagotovo ne morejo biti všeč privržencem NSi in volilcem DeSUS ne poslabševanje položaja upokojencev.
Poleg tega Janševe trditve sploh ne držijo. Koalicija premore solidno večino vsaj 50 glasov. S temi glasovi lahko brez težav skozi parlament spravi vse v vladi skovane ukrepe in zakone, vključno z megazakonom za uravnoteženje javnih financ. Povedano drugače: da sprejme zakon, ki mu niti približno ni bilo para v dosedanji parlamentarni zgodovini, ne potrebuje pomoči opozicijskih strank. Zajec tiči v referendumskem grmu. Njegove načrte lahko ustavi samo referendum. Res je, da je šef SDS doslej vse tovrstne igre političnega pokra z nasprotnimi strankami dobil, a v tej z morebitnim referendumom so vložki očitno tudi zanj preveliki in igra na vse ali nič preveč tvegana. Zato se je odločil za manever, da bi pod krinko domnevnega ultimata evropske komisije na hitro v ustavo vnesel fiskalno pravilo, ki bi referendume o tem mega in o drugih podobnih zakonih s pomočjo v desno nagnjenega ustavnega sodišča praktično prepovedalo. Očitno na to Janševo igro pristaja le še do kongresa meseca junija predsednik socialnih demokratov Borut Pahor in morda še nekaj njemu zvestih poslancev. Večji del opozicije je spregledal, da jo Janša potrebuje zgolj za rokohitrsko doseganje tega (proti)referendumskega cilja.
Toda zlasti v naši politiki ima vse svojo ceno in to je poleg opozicije, ki lahko blokira vsak poskus vpisovanja fiskalnega pravila v ustavo, očitno spoznal tudi Janša. Zato je kalimerovsko toženje, da je v najtežjem trenutku ostal sam s koalicijo, zgolj priprava na neizbežno politično trgovino z opozicijo. Kako se bo iztekla, je za zdaj težko napovedati. Gotovo pa mu ne bo lahko, kajti kako naj mu v opoziciji še kaj verjamejo, če tri leta ni počel nič drugega, kot jim na vse načine rušil vse bistvene predloge protikriznih ukrepov, zlasti še reforme, ki so obetale "pozitiven signal tujim finančnim trgom"?
A to je Janšev problem. Problem nas državljanov pa je v tem, da so taktika zmede s proračunskimi številkami in ukrepi njegove vlade večinoma zgrešeni. Da za njimi očitno ni prav nobene razvojne strategije. Nobenega postopno izvedljivega načrta, ki bi na eni strani obetal gospodarsko rast in na drugi finančni zmogljivosti gospodarstva prilagodil obseg in povečal učinkovitost javnega sektorja. Raven teh ukrepov je zgolj zategovanje pasu oziroma zanke okoli vratu srednjemu sloju, kar ni nič drugega kot sipanje peska v motor, ki žene družbeni razvoj tudi v naši državi.
Zato bi bilo od opozicije in morda celo od katere od zmernih koalicijskih strank hvalevredno, če bi na pogajalsko mizo Janši ob brušenju megazakona na zmerno mero kot ultimat postavila prav takšno zahtevo po jasni, konkretni in tudi časovno opredeljeni razvojni strategiji, ki bi imela tudi v javnosti, morda celo na posvetovalnem referendumu potrjeno, večinsko podporo. A se zdi, da ne Janković ne Pahor, še manj pa oba skupaj, takega načrta, tako kot Janševi ministri in svetovalci iz ozadja, ne premoreta.