Prideta torej oni dan igrat za Slovenijo Janez in Milan, vsak s svojo športno torbo in vsak s svojim jasnim političnim prepričanjem. Na zboru reprezentance se pozdravita zgolj z mimiko, pa še to le zaradi minimalnih standardov v bontonu. Pogovarjata se ne, ker si nimata kaj pametnega reči. Če bi že morala komunicirati, bi se v hipu vnel prepir. A v športu brez moštvenega duha ni nič, česar se dobro zaveda tudi selektor, ki pa mora svoja najboljša igralca postaviti v isti napad, sicer tvega službo. Seveda se ušteje. Janez in Milan že v slačilnici ždita vsak v svojem kotu, vsake toliko časa si namenita mrke poglede, občasno celo pljuneta drug proti drugemu, na kakršno koli sodelovanje pa niti pomislita ne. Ko zadrsata na igrišče, mimo medsebojnega prepada po pričakovanjih ne moreta. Razlike med njima so enostavno prevelike, kar pomeni, da Slovenija vseskozi igra z dvema igralcema manj, zato si porazi sledijo drug za drugim.

Približno na tak način in brez pretirane domišljije iz zgornjih vrstic se poslanci v državnem zboru dandanes dejansko igrajo politiko, pa še dobro plačani so za svoje početje. Morda ne bi bilo slabo, da bi izbranci ljudstva kdaj vsaj skušali posnemati zmagovalno miselnost športnikov. Za inspiracijo si denimo lahko vzamejo najbolj svež primer slovenske hokejske reprezentance, ki je prejšnji teden na svetovnem prvenstvu divizije I v Ljubljani dokazala svojo enotnost in moč, ki je neizmerljiva. Če že politiki niso zmožni povezati naroda, znajo za to poskrbeti vsaj športniki. In našim hokejistom je v razprodanih Stožicah vsaj za en teden uspelo združiti Slovenijo, pa čeprav največ igralcev prihaja iz Ljubljane in z Jesenic. V teh največjih hokejskih mestih v državi že desetletja gojijo veliko rivalstvo, a so bili risi kljub temu tako kot vsako leto zmožni pozabiti na kakšno staro zamero, medtem ko Janez, Milan in njuni kolegi z desne in leve tega niso sposobni narediti.

Res škoda, da hokejskega utripa v Ljubljani ni videl skoraj nihče iz največje vladne stranke. Hokejska zveza Slovenije je seveda poslala vabilo najvplivnejšim ljudem v državi, a so se odzvali le redki, praviloma zgolj z levega političnega pola. Janeza Janše ni bilo, na vabilo ne on ne njegova dobro utečena služba za odnose z javnostmi nista imela niti minute časa za odgovor. Kako naj se torej politika zedini pri ključnih problemih za rešitev gospodarskega vozla, ko pa v SDS nočejo v najlepšo športno dvorano v državi zgolj zato, ker jo je gradil Zoran Janković. Nekateri na ključnih položajih imajo enostavno premalo občutka za realnost, vse preveč je osebnih interesov, ki Slovenije gotovo ne bodo potegnili iz krča. V takšnem ritmu bo šlo vse huje, kar je nakazala že zadnja stavka v javnem sektorju.

Takole mimogrede bo prav zanimivo spremljati, ali bo Janez Janša kot predsednik vlade prišel vsaj na enega največjih športnih dogodkov v vsej zgodovini na naših tleh - košarkarsko evropsko prvenstvo 2013. Za zdaj kaže, da lahko Janšo v Stožice zvabi le morebiten obisk papeža.