Na enega od njih je šele po dveh urah razprave kot edini sedel minister Černač. A le zato, da je povedal, da za projekt ni pristojen - to "čast" je prepustil finančnemu ministru - in da "je bil voden slabo". Kljub temu je poslancem predlagal, naj 1,3 milijarde evrov vredno naložbo podprejo. Tega ni utemeljil s kakšnim načrtom energetske prihodnosti Slovenije, ampak s podatkom, da bi njena ustavitev državo stala več kot dokončanje.
S tem je Černač (ne)hote razkril nov "spin", ki ga bo v povezavi s TEŠ v prihodnjih mesecih uporabljala vlada Janeza Janše. Prepričevala nas bo, da s projektom, ki je konkretne obrise in prve podpise na pogodbah dobil med letoma 2006 in 2008, seveda nima nič. Trdila bo, da so ga odgovorni v TEŠ in HSE vodili slabo, čeprav so na direktorskih in nadzorniških stolčkih še pred nekaj leti sedeli tudi ljudje iz SDS. Obenem pa bo - podobno kot pred njo nekdanji minister Lahovnik - ugotavljala, da je projekt v fazi, ko se ga ne da več ustaviti. Povedano drugače: Janševa vlada 2.0 se bo predstavljala kot talec projekta, čeprav jo je v ta položaj pomagala spraviti tudi Janševa vlada 1.0.
Njena taktika je vidna z modrega neba, obsijanega z rumenim soncem. Projekt TEŠ 6, trenutno daleč največje korito v državi, pri katerem se je vsaj nekoč vedno znal najti kakšen posel za "prijatelje", bo tako ali drugače spravila do konca. Pri tem bo ves čas dajala vtis, da to počne le zato, ker ne gre drugače, in da mu želi priti do dna. Njen končni cilj je tako jasen: nepravilnosti v projektu TEŠ 6, ki mu bo s poroštvi omogočila finančno vzdržnost, bo izkoristila za kadrovski prevzem državne energetike. Vsa preostala neprijetna presenečenja, ki bi lahko do leta 2015 še pokukala iz šoštanjskega kotla in velenjske jame, bo tako lahko pripisala nekdanji vladi in odgovornim.
To dokazuje tudi njeno ravnanje ob našem razkritju, da želi Alstom od TEŠ za montažo novega bloka, ki se je nekoč neopazno spremenil v "nadomestnega", kar 215 namesto predvidenih 100 milijonov evrov. Vsak oblastnik, ki mu je mar za dobro države, bi izbral eno od dveh možnosti: ali zahteval pojasnila, se sestal s predstavniki Alstoma in težavo spravil na meddržavno raven ali pa projekt zaradi prevelikih tveganj začasno "zamrznil" in v tem času preučil alternative. Janševi so izbrali tretjo, nič kaj salomonsko možnost: od TEŠ in HSE so najprej zahtevali razkritje vseh potencialnih dodatnih stroškov v projektu, kljub možnosti za novo (stomilijonsko) podražitev, ki jo v TEŠ sicer zanikajo, pa so njihovi poslanci včeraj dvignili roke za poroštva.
S takšnim ravnanjem Janševi drvijo v isto past, v katero so se v letih 2009 in 2010 ujeli Pahorjevi. Ti so podcenjevanje razsežnosti potencialnih "min" pri TEŠ 6 in paktiranje z energetskimi vplivneži iz Šaleške doline (nekateri so blizu tudi tej vladi) drago plačali, navsezadnje celo z razpadom lastne vlade. Prav pri projektu, ki "ga kriza ni prizadela" (desetina njegove vrednosti krepko presega vsoto načrtovanih letošnjih prihrankov na področju trga dela in sociale), bi morala biti Janševa vlada še posebej previdna. V času varčevanja na vseh ravneh se ji lahko namreč uhajajoči energetski milijoni vrnejo kot bumerang.
A morda je v ozadju še kaj "več". Težko se je namreč znebiti vtisa, da je ravnanje Janševe vlade pri TEŠ 6 enako kot pri interventnem zakonu. Oboje predstavlja kot "neizbežno" in "podedovano", pri čemer ne zna ali ne želi utemeljiti, kaj bo storila v naslednjih korakih. Če nas v javnofinančno stabilnost sili Bruselj, se vzvodi odločanja pri TEŠ 6 prepuščajo francoski korporaciji. Pri tem je vprašanje le, ali je bolj presenetljivo, da se politična opcija, ki je svoj kapital zgradila na osamosvojitvi (in njenem "revidiranju"), tako rada sklicuje na "strice iz tujine". Ali pa, da ima kljub jasni komandni hierarhiji težave pri sprejemanju srednjeročnih strateških odločitev in odgovornosti.
