Področje kulture v tem trenutku na mikroravni odraža vsa čudaštva, ki smo jim priča na ravni države: ne le da kulturno polje v veliki meri deli usodo celotnega javnega sektorja, temveč se je v minulih tednih izkazalo tudi za priročen, ne pretirano vpliven poligon za rokohitrske eksperimente, za katere ni bilo nikoli natančno pojasnjeno, v čem naj bi bil njihov dobrodejni učinek (če izvzamemo floskule o prihrankih) – od napovedi ukinjanja neodvisnih agencij za knjigo in film (ki sta poslovali učinkoviteje kot prej ministrstvo za kulturo) do stihijskega zmanjševanja sredstev za programe, ki vodi v postopno demontažo javnih zavodov, ter prepovedi sklepanja avtorskih pogodb, ki bi ob doslednem upoštevanju postopno zablokirala večino umetnostne produkcije. Odsotnost dialoga je pri tem le krepila vtis, da se vlada loteva muh z macolo.

Nemara je tudi zaradi dozdevno pomanjkljive premišljenosti teh potez, ki jih za nameček spremljajo še kadrovske menjave na vrhu institucij, toliko zanimanja povzročila – za zdaj resda le – govorica, da naj bi na ravnateljski stolček osrednjega nacionalnega gledališkega zavoda sedel igralec, producent in režiser Roman Končar. Ne spomnim se, da bi v zvezi s katero koli temo na uredništvo klicalo toliko ljudi, ki so – nekateri ogorčeno, drugi kar malce obupano – spraševali, ali to res drži. Uradnega odgovora ni: v Drami so zadržani, na ministrstvu suhoparno molčeči, Končar pa nas je ob prvem klicu prijazno poprosil, če nas lahko pokliče nazaj čez uro ali dve. Od tedaj telefona ne dviguje niti za to, da bi morda zanikal kuloarska šušljanja. Na prvi pogled se Končar niti ne zdi napačen kandidat za ravnatelja Drame: njegove poslovne spretnosti ni mogoče zanikati, saj je v svoja podjetja od države samo v zadnjih desetih letih prejel več kot milijon evrov, večinoma iz poslov z nacionalno televizijo; prav tako mu ni mogoče očitati nepoznavanja področja dela zavoda, saj je bil v Drami dolga leta zaposlen kot igralec, sicer pa je med drugim prevedel tudi več dram, režiral predstave in vodil zasebno komercialno gledališče – če njegovega delovanja v drugih umetniških zvrsteh niti ne omenjamo.

Čemu torej takšno razburjenje (vsaj dela) javnosti? Morebiti gre za to, da Končar ne skriva svojih političnih simpatij in je dejaven podpornik osrednje vladne stranke (zlobneži bi verjetno porekli, da ustreza kriteriju strokovnosti, ki ga je vlada napovedala kot edino relevantnega pri kadrovanju); še bolj verjetno pa leži razlog v tem, da je vsaj enkrat pokazal, da mu je skrb za svoj žep pomembnejša od umetniških ciljev Drame – prav tam so mu zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti pred leti odpovedali službo, ker zaradi domnevnih (a nedokazanih) zdravstvenih težav ni želel sodelovati pri predstavah, čeprav ga bolečine v hrbtu obenem niso motile pri zasebnih producentskih podvigih. Naj velja prva ali druga razlaga, v obeh je nekje tik pod površino prisotna sprenevedavost tiste vrste, zaradi katere bi marsikdo razumel Končarjevo ustoličenje na vrh ljubljanske Drame kot hujšo simbolno klofuto, kakor je bila ukinitev samostojnega ministrstva za kulturo.