A sta kar dve stranki udeležbo odpovedali – poleg zunajparlamentarne SMS-Zeleni tudi Pahorjeva SD. Prvi so v gradivu Pozitivne Slovenije zaznali vonj po polarizaciji, ki da ni "v duhu zelene politike". V SD pa so kot razlog za svojo neudeležbo navedli, da je poslani predlog srečanja "bistveno presegel okvir pričakovanega delovnega sestanka" in bi potrebovali "bistveno več časa za pripravo, če bi se tako odločili".
Res je, da so v Pozitivni Sloveniji za včerajšnji sestanek predlagali kar devet točk možnega projektnega, programskega ter vladno-alternativnega sodelovanja levosredinskih strank in bi bilo precej manj tveganja, da sprožijo pomisleke, če bi za začetek navedli zgolj nekaj splošnih, za vse sprejemljivih točk. A je Pozitivna Slovenija v gradivu tudi jasno zapisala, da so to osnovne teme, ki jih bo v razpravo ponudil prvak PS Zoran Janković. Vabljene stranke bi torej lahko (posamezne) predloge podprle ali pa zavrnile, jih korigirale in dodelale ali pa na srečanju sporočile, da o določeni temi stališča (še) nimajo, in si vzele čas za pripravo.
A je SD očitno v besedilu iskala izgovor za nesodelovanje, ne pa možnosti za sodelovanje, in bi razlog za neprihod našli tudi v najbolj splošnih točkah. Ob manj konkretnem in ambicioznem gradivu bi morda ugotovili, da predlog za srečanje prinaša bistveno premalo vsebine, in (ponovno) pokazali na nesposobnost novincev na strankarskem parketu.
Razlog za včerajšnji neprihod prvaka (oziroma predstavnikov) SD v Cankarjev dom torej vsekakor ni vsebina gradiva, temveč tekma za prevlado na levosredinskem političnem prostoru in dosedanje zamere. Zamere, ki sežejo v čas Jankovićeve odločitve za nastop na državnozborskih volitvah in v čas volilne zmage Pozitivne Slovenije. Če bi Pahor še lahko prenesel slavje SDS oziroma Janeza Janše, ki mu voditeljske sposobnosti vsekakor priznava, triumfa po njegovem prepričanju politično mnogo manj doraslega tekmeca na levem političnem polu očitno ne more preboleti.
Tako je po zmagi Pozitivne Slovenije Pahor (najprej) užaljeno zavrnil sodelovanje v morebitni Jankovićevi koaliciji (na kar se je ta odzval z enako nedoraslo zavrnitvijo Pahorjeve kandidature za predsednika državnega zbora). A sta obe stranki, ko sta se znašli v opoziciji, tudi skupni jezik kaj težko našli – SD se je na primer šele po nekaj tednih pridružila pobudi PS za ustavno presojo prenosa tožilstva s pravosodnega ministrstva na MNZ, čeprav je takemu prenosu vseskozi odločno nasprotovala. Na Jankovićevo vabilo na včerajšnje srečanje levosredinskih strank pa se je SD užaljeno odzvala z ugotovitvijo, kako je ona "edina resna stranka", "edina stranka s tradicijo", "edina levica"...
Tako Borut Pahor, ki je v svojih nastopih vedno prisegal na sodelovanje in je v času prve Janševe vlade celo vstopil v njegovo Partnerstvo za razvoj, včeraj ni bil sposoben priti na sestanek levosredinskih strank. Čeprav bi bilo sodelovanje parlamentarne (in tudi zunajparlamentarne) opozicije in kazanje na možno alternativo še zlasti ob nekaterih neracionalnih predlaganih varčevalnih ukrepih sedanje vlade še kako nujno.
