Obstajajo športniki, ki funkcionirajo zgolj sami. Takšen je primer Tine Maze v alpskem smučanju. In tudi olimpijskega prvaka v metu kladiva Primoža Kozmusa. Bili so športniki, ki so vadili v zelo majhnih skupinah in so občasno potrebovali "sparing partnerje". Takšna je bila bronasta olimpijka na 800 metrov in dopinška grešnica Jolanda Čeplak.

Trener igra veliko vlogo, a v individualnih športih nima takšne moči kot v ekipnih. V slednjih mora graditi moštvo ali reprezentanco in ves čas skrbeti, da je klima prava. Ker je čez noč težko spremeniti karakterje, kakršna sta (bila) denimo košarkar Beno Udrih ali nogometaš Ermin Rakovič, je veliko trenerjev, ki si "velikih frajerjev" ne želijo v ekipi, čeprav je njihova individualna kakovost nesporna.

Zato trenerji v individualnih športnih panogah niso tako cenjeni kot v ekipnih. Ko trenerju v ekipnem športu uspe preboj na mednarodno sceno, so mu vrata v svet odprta. Posledično tudi zaslužek. Dovolj je, da se s slovensko nogometno reprezentanco uvrsti na veliko tekmovanje ali v košarki osvoji kolajno na evropskem prvenstvu, kar sicer ni uspelo še nobenemu slovenskemu in tujemu trenerju. Potem postane milijonar.

Slovenski trenerji, ki so s svojimi športniki osvojili olimpijske kolajne, teh pa ni malo, niso in ne bodo evrski milijonarji. Imeti morajo srečo, da prihajajo iz športa, kjer je panožna zveza urejena, da jim nameni kaj dodatnega denarja, kot ga zaslužijo v obubožanih klubih. Nekateri celo hodijo v službo kot Vladimir Kevo, ki je vzgojil Primoža Kozmusa. Ker Kevo nima ustrezne izobrazbe "šole za moč", po kateri bi bil lahko eden izmed 90 trenerjev v okviru nacionalnih panožnih športnih šol, kolikor jih je še ostalo od stosedemindvajseterice.

Matija Šestak, ki smo ga obiskali na treningu številčne skupine, je primer, kako pomemben je lahko slovenski strokovnjak. Čeprav po uspehih še ne sodi med atletske trenerske velikane, bo morda nekoč s svojimi atleti dosegel uspehe na največjih tekmovanjih. A ne bo obogatel. Bo pa v ekipnem duhu vzgojil številne može in ženske, ki se bodo v določenem življenjskem obdobju v njegovi družbi v športu z globalno konkurenco skušali prebiti na vrh. V vsakem primeru bodo občutili ekipni duh izrazito individualnega športa, leta odrekanj pa bodo po videnem na treningu, kjer kljub garaštvu prevladuje smeh, ostala v lepem spominu. Saj je to bistvo športa, mar ne?