Da, Billy Wilder je imel srečo, da ni režiral tega filma v času referenduma o družinskem zakoniku, potem bi morda zgornja šala ne bila več šala, njegov film pa bi romal v bunker. Še huje bi jo odnesel kot slovenski satirik. Slovenski satirik je namreč shizofrena osebnost; če še ni, pa bo to še postal. Samo takšna osebnost lahko namreč izpolni nalogo, ki mu jo zada slovenska nacionalna televizija - inteligentno in družbeno kritično zabavati izbrano občinstvo, obenem pa se v nikogar ne spotakniti, nikogar razjeziti in nikomur glasno povedati, da je tisto, kar počne, neumno, škodljivo ali vsaj - neznansko smešno.

Vodstvo RTVS je potrebovalo kar tri izjave, da je javnosti "pojasnilo" razloge za bizarno odločitev, zakaj si gledalci, ki so zamudili prenos v živo, podelitve viktorjev ne bodo mogli več ogledati oziroma zakaj si jo bodo, kot so sporočili v drugem piarovskem poskusu, lahko ogledali po koncu referendumske kampanje. Vsega naj bi bil kriv 10. člen zakona o RTVS, ki da prepoveduje politično propagando, v to pa naj bi sodilo vsako stališče do referendumskega vprašanja. Če bi na RTVS tako resno jemali ta pravila, potem bi se morali samoukiniti, saj se tako ozko interpretiranih pravil ne da živeti. Če pa res verjamejo, da je potrebna tolikšna strogost, potem bi bilo logično, da bi skrbno preverili scenarij. Če bi ga in bi bili pri tem dosledni, bi morali zahtevati vsaj odstranitev videa o "gej-alienih", ki je eklatantna kritika homofobije in povsem jasna aluzija na družinski zakonik. A ga niso. Ker so bili pravi razlog za ukrepanje šele odzivi po prireditvi, ne pa kršenje pravil. In to je najbolj boleča točka tega škandala.

Prav vseeno je, če direktorju Filliju ni nihče od vladajoče politike navijal ušes. In prav vseeno je, če cenzurne zahteve Ljudmile Novak o odstranitvi urednika razvedrilnega programa na koncu ne bodo izpolnili. Težava je v uklanjanju Gospodarju, ki postaja pravilo. Ne gre pozabiti nedavnega priklona Joca Pečečnika, ki je za dobre odnose z Janšo odpustil svojega na facebooku preglasnega piarovca, pa na odvzem oddaje Labirinti sveta Mateju Šurcu zaradi avtorskega komentarja - vključitve Hitlerjevega govora z jasnimi aluzijami na ravnanje slovenskega Vodje. Težava je v tem, da morebitna sporna ravnanja novinarjev in piarovcev niso predmet javne razprave, temveč poligon za tiho dobrikanje oblasti. Kar pomeni, da se nam v družbene pore plazi strah.

Vodstvo RTVS po vseh samocenzurnih škandalih v zadnjih letih očitno še vedno ne razume, da satira vedno zbode, sicer ni satira, in da je satira brez svobode kot riba brez škrg. In da je pokončnost treba braniti, ker je svoboda pokvarljivo blago. Tega zavedanja je, kot kaže, vse manj. Spomnimo se samo rezanja oddaje Hri-bar, ker si je voditelj drznil Ljudmilo Novak vprašati, ali bi bil Jože Možina primeren predsednik NSi. In peripetij okoli lika domnevno žaljivega "reporterja Surle" - dokler jim oddaje ni uspelo ukiniti. Vodstvo RTVS si v minulih letih očitno še ni uspelo pogledati kakšne od legendarnih angleških satiričnih oddaj Spitting Image, v katerih so železno lady mirno prikazovali kot transseksualno fašistko, ki lula v pisoar. Morda bi le razumeli, zakaj se satiriki požvižgajo na ograde (političnih) direktiv, civilizirana oblast pa pri tem molči. Uravnotežena satira je namreč lahko le - satirična domislica. Ni namreč naključje, da satiriki praviloma prihajajo z liberalnega pola: zadrtost, togost in fanatičnost pač nikoli ne gredo skupaj s humorjem.