Sam jim ni pomagal, ko je enkrat dejal, da ni mogel biti povsem gol, ker je ravno stopil iz banje, drugič pa se je kralju Juriju VI. pohvalil, da je "bil edini človek na svetu, ki je sprejel šefa države povsem gol". Povsem gol ali ovit v brisačo je pregnal gostiteljevo zadrego z besedami: "Ministrski predsednik Velike Britanije nima česa skrivati pred predsednikom ZDA!"
Šest desetletij pozneje te besede še vedno hranijo britansko nezmanjšano lakoto po tako imenovanih "specialnih" odnosih, ki naj bi jih imeli z ZDA. Malokdo na Otoku ve, da je Churchill leta 1948 priznal, da se je moral podrejati ali vsaj prilagajati močnemu zaščitniku: "Noben moški ni tako naštudiral vseh kapric svoje ljubice, kot sem jaz kaprice predsednika Roosevelta." Naj so odnosi med državama še tako posebni, že takrat ni bilo nobenega dvoma o tem, kdo je v tem razmerju nosil hlače, čeprav je bila Velika Britanija takrat dejansko še velika in imperialna.
To, ali bi tudi Cameron gol stal pred Obamo, z njim molil in delil zobno pasto kot pudeljske pokornosti obtoženi Blair z Bushem mlajšim ali celo plesal z njim, kot je Margaret Thatcher z Ronaldom Reaganom, je za preostali del sveta v bistvu nepomembno. Izjemno pomembno je to, da gre za partnerstvo držav - kakor koli ga imenujemo - katerih rešitve mednarodnih kriz, posebno po 11. septembru 2001, prevladajo. Ob minimalnih popravkih drugih držav. Natančneje: prevladajo ameriške rešitve, ki jih prva najodločneje podpre Velika Britanija. Politično in vojaško. Pax Americana z britansko lojalno podporo za 21. stoletje?
Na to hote ali nehote kaže skupen članek, ki sta ga Obama in Cameron objavila v včerajšnjem Washington Postu. V skoraj poetičnem tonu pišeta o "partnerstvu src, vezanem na zgodovino, tradicije in skupne vrednote". Zakaj so odnosi med država - kot pišeta - "posebni ter edinstvena in ključna dragocenost za oba naroda in svet"? Zato, ker pri toliko podvigih povežeta roke. "Ker, preprosto povedano, računamo drug na drugega in svet računa na naše zavezništvo. Naši vojaki in državljani že dolgo kažejo, kaj je mogoče doseči, če Britanci in Američani z vsem srcem sodelujejo z roko v roki. Zato ostajajo posebni odnosi ključni: za naša naroda in za svet. Zato jih bomo, kot generacije pred nami, ohranili in razvijali. Ker zaupamo v našo stvar in drug v drugega, še vedno verjamemo, da je malo tega, česar ne moremo narediti." Od sedanjih dogovorov Obame in Camerona o Afganistanu, Iranu in Siriji bo v veliki meri odvisno prihodnje dogajanje v teh trenutno najbolj vročih kriznih žariščih.
Demokrat Obama, ki je bil najprej zadržan do Britanije in Cameronovega laburističnega predhodnika Browna, se je odločil s konservativcem Cameronom posebne odnose dvigniti zelo visoko. Ne samo s častmi, ki pritičejo kraljici. Cameron je ne samo prvi britanski, temveč prvi tuji voditelj, ki bo letel s predsedniškim letalom Air Force One. To še ni vse: letela bosta na košarkarsko tekmo v Ohio. Košarka je Obamov najljubši šport, Američani pa hodijo na tekme samo z najboljšimi prijatelji. To bodo do zdaj morda najboljše nove slike za spominsko knjigo posebnih odnosov. Britanci bodo srečni, demokrat Obama pa bo v volilnem letu lahko domačim konservativcem kazal svojo širino in svojega britanskega konservativnega prijatelja, sicer tenisača Camerona.
