Uradno je namreč na dnevnem redu ustavne komisije zgolj predlog poslancev SDS za naglo oblikovanje vlade po volitvah. Jutri se mu bo verjetno pridružil še predlog za vpis fiskalnega pravila o obvezni uravnoteženosti proračunov. Na mizi predsednika parlamenta in ustavne komisije Gregorja Viranta je sicer še nekaj manj kot 40 drugih, za zdaj neuradnih predlogov, kaj vse naj bi spremenili v ustavi. Toliko so jih namreč parlamentarne stranke nominirale, ko jih je Virant k temu pozval. Iz njih bi domiselni risar lahko sestavil zelo zanimiv politični strip(tiz). Izvirni greh za to poplavo idej, kaj vse v ustavi črtati, dopolniti, spremeniti, je samo deloma pri Virantu. Precej teh predlogov je bilo namreč najti v predvolilnih programih strank, nekaj pa jih je še starejšega datuma. Denimo kopica predlogov ustavnih sprememb, s katerimi je SDS leta 2009 z napovedjo "druge republike" poskušala ublažiti svoj volilni poraz. Virant je, kot je bilo razumeti, zgolj skušal ugotoviti, katere od teh idej bi utegnile dobiti predpisano dvotretjinsko podporo v parlamentu, in tako delo ustavne komisije spraviti iz inflacijskih v razumne okvire.

Toda ti odgovori so že zdaj bolj ali manj znani. Tudi Virantu je jasno, da nobeden od teh predlogov strank nima zagotovljene večinske podpore. Izjema je morda ideja o vpisu zlatega pravila o uravnoteženem proračunu v ustavo. Večina je tej zamisli zagotovljena, ker gre za Pahorjevo dediščino in za direktivo iz Bruslja. Predvsem pa to ustavno dopolnilo v ničemer ne ogroža interesov strank. Povedano po kmečko, škodi ne, če bo koristilo, pa bomo še videli. Pri vseh drugih stranke s figo v žepu preračunavajo, kaj jim prinesejo oziroma odnesejo. To velja tudi za predloge, o katerih se je pred volitvami zdelo, da obstaja vsaj načelno soglasje. Recimo o tem, da bi referendum odvzeli poslancem strank in ga vrnili ljudstvu. Ali pa o tem, da bi ukinili pri poslancih skoraj osovražen državni svet.

Pri nekaterih predlogih ni mogoče spregledati sprenevedanja. Med te gotovo sodi predlog za spremembo ustavnih členov, ki določajo oblikovanje vlade. Glavni razlog za poseg v ustavo je, da bi se skrajšal postopek izvolitve vlade. Ta zdaj traja dva meseca, če pa se stranke zapletajo, tudi več. Ta čas bi po predlogu SDS skrajšali, tako da bi hkrati glasovali o predsedniku vlade in njegovi listi ministrov. S tem bi res prihranili kakšne tri tedne in imeli v državnem zboru eno glasovanje manj. Toda enak učinek bi bil, če bi spremenili zgolj poslovnik, ki predsedniku države daje nerazumnih 20 plus 30 dni za posvetovanja, ali bo za mandatarja predlagal predsednika na volitvah zmagovite stranke. Kot po navadi se hudič skriva v podrobnostih. Predlog namreč za krinko večje hitrosti uvaja kanclerski sistem, ko predsedniku vlade dovoljuje, da sam, povsem mimo parlamenta, zamenja tretjino ministrov, ki jih je imenoval prav ta parlament.

Vse to in niz drugih dilem odpira vprašanje, ali je Virant izbral pravo pot. Morda bi bilo bolje, da bi se najprej morebiti sporazumeli o dejstvu, da je ustava predvsem v poglavju o državni ureditvi potrebna resne revizije. In potem zastavili delo.