Novi predsednik vlade ima tako (spet) v rokah tempirano bombo. V nasprotju z letom 2008, ko je Janša - polno zaposlen z bojem proti nekoč prijateljskim "tajkunom" in delitvijo privatizacijskega plena med frakcijami njegove "elite" - snovanje največje energetske naložbe v zgodovini samostojne Slovenije prepustil "lokalcem", je TEŠ 6 v štirih letih postal zgodba, na kateri lahko stoji ali pade. Odpoved univerzijade gor ali dol, vsakršna popustljivost pri 1,3 milijarde evrov vrednem projektu, ki je prepleten z lobističnimi silnicami, mu lahko v luči napovedanih rezov v javnem sektorju in "zategovanja pasu" začne najedati kredibilnost. Od tu do padca reform, če seveda tokrat z njimi Janša misli resno, je nato le še korak.

A zdi se, da se novi predsednik vlade te nevarnosti ne zaveda najbolj. Ravno nasprotno, zgodbo o TEŠ 6 je za zdaj v svoji maniri izkoristil za dva pričakovana manevra. Prvič, teren, ki ga je po dveh letih molka tik pred odločanjem vlade o poroštvih pripravila protikorupcijska komisija, so Janševi domala takoj uporabili za napoved kadrovskih zamenjav v vrhovih HSE in TEŠ. V želji po prevzemu vzvodov v domači energetiki jih očitno ne moti, da se sumi nepravilnosti dejansko nanašajo na njihove predhodnike iz Janševih časov, ki so v določeni meri "obračunali" z njihovo zapuščino. In drugič, Janševi so jasno poudarili, da so bile vsebinske odločitve glede projekta sprejete že leta 2009, s čimer so si pred javnostjo umili roke in se oprali krivde za kasneje odkrite "luknje" v projektu.

V tem Janez Janša pravzaprav presenetljivo spominja na Boruta Pahorja, Franca Križaniča in Mateja Lahovnika. Ti so pred tremi leti svoje vztrajanje pri TEŠ 6 in mižanje na obe očesi pri domala neobstoječi protikorupcijski klavzuli utemeljevali s pogodbami, podpisanimi v času Janševe vlade. Poudarjali so, da bi "zamrznitev" projekta stala 25 milijonov evrov rezervacije, ki so jo iz Šoštanja plačali Alstomu. Ta vsota je medtem že dosegla pol milijarde evrov, projekt, ki "se ga ne da ustaviti", pa je šel svojo pot, čeprav so zaradi njega odhajali in prihajali ministri, razpadale poslanske skupine in koalicije. TEŠ 6, bazen lobističnih in drugih interesov, je pač močnejši od države in njenih institucij. Če je "velika koalicija" v državnem zboru le mit, je v Šoštanju že zdavnaj realnost.

Če je torej prva Janševa vlada projekt pripravila, Pahorjeva vlada pa ga je obranila in plačala, kar je zaradi "upora" Zares plačala z lastnim obstojem, se bo Janševa vlada 2.0 do TEŠ 6 očitno vedla enako sprenevedavo kot predhodni. V primeru novih odkritij o nepravilnostih bo zelo hitro našla "krivca za vse", pri čemer bo brez težav prezrla, da je (bil) Uroš Rotnik le del in še zdaleč ne vodja šaleškega energetskega establišmenta. Ob pomislekih o sami naravi in rentabilnosti projekta iz obeh ušes ne bo izvlekla prstov. Ravno nasprotno, drugim energetskim projektom (drugemu bloku krške nuklearke, HE na srednji Savi in deloma tudi Južnemu toku) bo dokončno odprla velika vrata šele, ko bodo njeni poslanci - v navezi s kolegi iz opozicije - poroštva potrdili tudi v državnem zboru.

A pri taktiki "sijajne izolacije" do TEŠ 6 se lahko novemu stalnemu prebivalcu Šentilja pri Velenju hitro tudi zalomi. Projekt v sebi skriva še kar nekaj potencialnih "min": od neverjetno nizke načrtovane cene lignita, na kateri temelji njegova ekonomika, in morebitnih dodatnih stroškov pri gradnji, do ugotovitev morebitnih novih revizij in kriminalističnih preiskav. Če projekta nekoč res ne bo več mogoče ustaviti, zna Janši v bitki za interpretacijo zmanjkati manevrskega prostora. Na takšnih ali drugačnih odločitvah, ki so povezane s TEŠ 6 (pogodbami, dovoljenji itd.), je preveč podpisov njegovih ljudi. In nekdo jih bo prej ali slej pogledal.