Joseph Mussomeli je v skladu z dolgoletno prakso svoje države, ki je s svojim vplivom v mednarodnih finančnih institucijah množico različnih gospodarskih, finančnih in razvojnih težav posameznih delov sveta zdravila z istim "washingtonskim" receptom, v en koš zmetal vse. Od zastoja pri reformiranju in zaprtosti slovenskega gospodarstva do "zavlačevanja" pri privatizaciji in grškega scenarija, ki da čaka Slovenijo. V marsičem je zadel žebljico na glavico, zlasti v delu, kjer je med ovirami za vstop vlagateljev izpostavil korupcijo in prednost "insajderjev" pri javnih naročilih. Toda pri tovrstnem, milo rečeno nediplomatskem nastopu najvišjega predstavnika še vedno najmočnejše države sveta pri nas je ključno razumevanje njegovega časovnega konteksta in motiva.

Prvi je tudi zaradi nenavadne odkritosti in (v diplomatskih merilih) robustnosti zagotovo povezan z dogajanji v zadnjih mesecih, ki so pokazali, da ZDA počasi, a vztrajno izgubljajo položaj edine svetovne velesile. V desetletju po 11. septembru so ZDA "nasedle" v dveh vojnah, ki sta najedli njihovo javnofinančno substanco. Izgubile so pomemben del vpliva na "strateških" območjih, prek katerih bi lahko v prihodnjih letih "omejevale" Kitajsko, z latentno valutno vojno bolj ali manj razdrle evroatlantsko partnerstvo, pretrpele več hudih simbolnih udarcev (izguba najvišje bonitetne ocene, pozivi k novi svetovni valuti namesto dolarja) in obstale v razvojni dilemi, kako ustvariti več kot deset milijonov delovnih mest in jih hkrati izvažati v "konkurenčnejše" države.

V tej luči velja veleposlanikovo sporočilo razumeti kot opozorilo, da so ZDA še vedno tukaj. A zakaj se je Mussomeli z "diagnozo" o Sloveniji, ki bi jo lahko na ločenem sestanku zaupal tako predsedniku vlade kot vodji opozicije, oglasil javno? Odgovor na to vprašanje je poslušalcem razkril kar sam: "Nemogoče je ostati optimističen, ko pa ni bilo nobenega napredka pri odpiranju slovenskega gospodarstva in izboljšanju dvostranskih gospodarskih odnosov."

Povedano drugače: če so lahko Američani v zadnjih desetih letih več kot zadovoljni s političnim vidikom odnosov s Slovenijo, ki je ubogljivost pokazala s podpisom vilenske izjave brez predhodnega branja in po Johhnyju Youngu (vir: Wikileaks) pronatovsko zunanjo politiko, temu še zdaleč ni enak gospodarski izkoristek "zavezništva". Če odštejemo Goodyearov nakup gumarstva od Save, ameriško lastništvo najbolj gledane televizijske mreže in UGC-jev nakup Telemacha, so Američani, komaj štirinajsti na lestvici največjih vlagateljev pri nas, izpadli iz največjih zgodb.

Energetika? Plinovod Južni tok je Slovenijo dokončno potisnil v interesno območje Rusije, ameriška ideja o naftovodu med Trstom in Črnim morjem, ki bi prečkal Slovenijo, pa je že več let v predalu. Bančništvo? Goldman Sachs je s ponudbo, po kateri bi z manjšinskim paketom delnic dejansko upravljal NLB, ostal pred njenimi vrati. Igralništvo? Hitovo partnerstvo s Harrah'som je razpadlo, še preden se je dobro začelo. Luka Koper? Če jo bo država kdaj (delno) prodala, jo bodo skoraj zagotovo kupili Nemci. Orožarski posli? Sistemska tehnika, ki je prek Steyra v lasti General Dynamics, je zaradi (ne)ugotovljenih razlogov izgubila na razpisu za osemkolesnike. Elektronsko cestninjenje? Čeprav razpis, ki naj bi bil napisan za mikrovalovno cestninjenje, vendarle ne bo razveljavljen, se ACS Xerox za zdaj ne omenja kot favorit.

In prav zaradi sporočila, da bi Američani radi bili zraven, si Mussomeli zasluži kritiko. Ne zaradi namena, ampak načina in vsebine. Čeprav je vanj zajel tudi marsikaj, kar je v Sloveniji dejansko narobe, ga je izrekel oštevajoče in s položaja moči, zato je izzvenelo ponižujoče. Najbolj mu lahko zamerimo, da je s tem le otežil delo tistim v Sloveniji, ki na nepravilnosti opozarjajo že ves čas. Kaj je lahko pri zagotavljanju odgovornih, da je pri nas vse prav, da ni korupcije in da so javni razpisi enaki za vse, bolj priročno od argumenta, da nam Američani že ne bodo solili pameti?