Ne le s stotinami milijonov evrov, ki jih je v 16 letih vložila v nacionalni avtocestni program, kjer si je daleč največji kos pogače odrezal SCT, ampak z gradnjo sistema, v katerem je "večnemu" gradbenemu baronu prepustila vse vajeti. Ta je nastavljal prometne ministre in direktorje Darsa, jim do onemoglosti izstavljal anekse za dodatna dela, domnevno vodil kartelna dogovarjanja z domačo "konkurenco", dobival milijonske kredite pri bankah, pri čemer je bil šef ene izmed njih, v kateri je bil solastnik tudi SCT, osem let prvi Zidarjev nadzornik, stiskal podizvajalce, poceni in pod mizo privatiziral SCT…
Pri koritu "matere SCT" se je našlo za vsakogar nekaj: od hiš za poslance in donacij za politične stranke do služb za nekdanje državne funkcionarje in cerkva za nadškofa in prijatelje. Prihajali in odhajali so levi in desni, Zidar pa je ostajal, četudi so na razpisih, kjer je sodeloval SCT, diskete menjavale barve, njegovi gradbeni stroji pa pri gradnji predorov prehitevali prostorske načrte.
V luči zadnjih dogodkov z ustanovitvijo "novega" zasebnega SCT na čelu, na katerega je "stari" SCT že prenesel deleže iz svojih treh finančno bolj zdravih podjetij, tako ni pravo vprašanje, zakaj ima Ivan Zidar tudi v 73. letu starosti še vedno "načrt B", ki po svoji brutalnosti krepko presega vse preživetvene poskuse Hilde Tovšak. Ne, ključna za razumevanje Zidarjevega samoreševanja je uganka, zakaj država, ki je Zidarja ustvarila, še vedno bolj ali manj nemo opazuje njegovo manevriranje.
Zakaj je zdaj že nekdanji direktor podjetja, v katerem je država največji lastnik, pripravljen dokupovati terjatve do insolventnega SCT tudi za ceno svoje zamenjave? Zakaj je bil minister za finance tudi po tem, ko so nad garancijami za libijski posel dvignile roke banke, Zidarju pripravljen pomagati s posebnim zakonom? Zakaj zamrznitve Zidarjevega premoženja zaradi spornih prenosov premoženja ni predlagal kakšen državni upnik ali banka? In zakaj Borut Pahor in Darja Radić, ki sta k odstopu še pred vložitvijo zahteve za "prisilko" pozivala direktorico Vegrada, tega nista javno predlagala Zidarju?
Če skušamo odgovore na ta vprašanja iskati na sistemski ravni, so nas zadnji dogodki v SCT naučili vsaj dvoje. Prvič, da slovenski zakonodaji kronično manjka mehanizem, ki bi upnikom omogočil takojšnji, tudi operativni prevzem oblasti v insolventnem podjetju. Praksa je namreč pokazala, da se v podjetjih prav v trimesečnem "praznem prostoru" med razglasitvijo insolventnosti in "prisilke" sklene največ spornih poslov, ki bi lahko pomenili oškodovanje upnikov.
In drugič, da domače in tuje banke v več kot dveh letih še vedno niso "razvile" reševalnega modela za zadolžena podjetja, ki bi ob finančni sanaciji preprečil odlivanje premoženja ali jim celo omogočil nadaljnje delo. Pasivnost bo drago stala državne banke, ki bodo v najboljšem primeru v SCT ostale brez 20 milijonov evrov, v najslabšem pa še brez garancij, ki so jih banke skupaj izdale za okrog 220 milijonov evrov. Za primerjavo: to je le 30 manj od višine predvidene dokapitalizacije NLB. Ironija simbolnega konca Zidarjeve tranzicijske zgodbe je torej prav njeno nadaljevanje. Medtem ko bo državi poleg ostankov nekdanjega SCT in več sto odpuščenih delavcev prepustil tudi velikansko luknjo v bilancah njenih bank, bo sam posle prek obvodnih podjetij skupaj s kakšnim avstrijskim partnerjem nemoteno peljal naprej.
