Arabska pomlad je svoje prve zametke doživljala pred komaj 45 dnevi v Tuniziji. Včeraj je v središču arabskega sveta, simbolični prestolnici že zdavnaj izginulega panarabizma, doživela svoj razcvet. Ponižanih, užaljenih in oropanih dostojanstva prav nič ni več moglo zadržati za domačimi zapečki. Njihove želje za enakopravne možnosti, človeku dostojno življenje, priložnost unovčenja trdo prigarane diplome na trgu dela in ne nazadnje svobodo izražanja ter politične izbire so univerzalne želje vseh ljudstev. Zelo preprosto jih je preslikati v še tako temačen zapor, ki se v uradnem nazivu imenuje ljudska republika ali demokracija.

Trideset let trajajoča represija režima, ki je mnoge Egipčane pripeljala na beraško palico, je včeraj morala razglasiti bankrot. Faraon Hosni Mubarak, kot svojega voditelja kliče generacija mladih, ker drugega pač nikoli niso imeli, je med neposrednim televizijskim prenosom izgubljal državo. Dlje od 82-letnega avtokrata sta Egiptu v zadnjih petih tisočletjih vladala le faraon Ramses II. in Mehmet Ali Paša. Strahu pred Mubarakovim režimom ni več. Dovolj dolgo se je oblast iz ljudi brila norca. Ko so sindikati minuli mesec hoteli doseči dvig minimalne plače na 1200 funtov (150 evrov), je vlada odvrnila, da bo tretjina te vsote popolnoma zadostovala za dostojno življenje. Arbitrarno odločitev je sprejela v spregi z gospodarstveniki. Ti so prihranjeni denar raje pospravili v svoje žepe, malce pa seveda odškrnili še za uradniške. "Kefaja!" (Dovolj!), se je ponovno začelo vse glasneje razlegati po egiptovskih mestih.

Pregovorna apatičnost Egipčanov in vdanost v usodo sta se včeraj pokazala kot mit, ki je zagorel med eksplozijami molotovk, klonil pod tepežem pendrekov in globoko zadihal svobodo ob vsakem novem izstrelku solzivca. Čeprav je oblast tik pred včerajšnjimi demonstracijami ponovno blokirala Twitter, Facebook in na koncu celo odklopila svetovni splet, so ljudje prišli še bolj podžgani na ulice. Demonstracije so dobile lasten tok. "Oblast, ki odklopi internet, naj raje sebe odklopi od države," je bil eden zadnjih priljubljenih egiptovskih twittov, preden so kratka sporočila iz Kaira in drugih mest poniknila. To ni bila več twitterska revolucija, to je bilo pravo ljudsko vrenje.

Egipt poslej ne bo več tak, kot smo ga poznali. Hosni Mubarak včeraj resda ni odstopil. Toda nekaj ob vseh klicih "Mubarak poberi se! Mubarak odstopi" mora biti vendarle jasno tudi njemu: nadaljnjega predsedniškega mandata zanj več ne bo. Tudi njegov sin Gamal Mubarak se lahko za nasledstvom očeta obriše pod nosom. Petkova pravljica iz dežele tisoč in ene noči je spremenila celotno regijo. Arabski svet bo politično podobo slikal na novo. Obdobje dinastičnih prenosov oblasti je namreč že zalučano na smetišče zgodovine.

Arabski preporod je v polnem zagonu. Kako naprej, še zdaleč ni napisana zgodba. Vprašanje zdaj je, na katero stran se bo postavil Zahod. To je trenutek odločitve. Izbira med ljudstvom ali zavezništvmi z diktatorskimi režimi bi morala biti preprosta odločitev. Bela hiša je vse od tunizijske vstaje iskala ravnotežje med političnimi dogodki, ki jih enkrat za spremembo ni zakuhala v političnih laboratorijih svojih obveščevalnih agencij. Da je Egipt stabilna država, kot je še v začetku tedna zagotavljala Hillary Clinton in tako posredno poskušala odvzeti vetra opoziciji, ne bo držalo. Da je trenutno dogajanje velika priložnost za reforme v državi, kot je ameriško zunanjo politiko do Egipta le dan pozneje poskušal preusmeriti predsednik Obama, ne gre zanikati. Toda Egipčanom ne pade na kraj pameti, da bi se o reformah še pogajali z Mubarakom. Priložnosti za dialog je v zadnjih treh desetletjih imel na pretek. Vedno jih je zavrnil. Ta teden je ljudstvo pred milijardnim občinstvom dal pretepsti, odrezal mu je internet, ugašali so mednarodni mediji. Na ulice je poslal vojsko, njemu najbolj zvesto in najbolj brutalno varnostno silo, ki jo premore v svojem arzenalu. Oblast je izgubila kompas. Odločitev za Zahod bi morala od poznih večernih ur biti zelo preprosta. Skrajni čas je, da arabski preporod vsem geostrateškim premislekom navkljub pljuskne tudi ob ameriško in evropska zunanja ministrstva.