Demokratska stranka se je po veliki volilni zmagi leta 2008, ko je dobila Belo hišo in zavladala v obeh domovih kongresa, po prebegu enega republikanca pa dosegla celo magično tripetinsko preglasovalno večino v senatu, zdaj znašla v vlogi, ko skuša obdržati pridobljene pozicije. Kongresne volitve potekajo na dve leti in vmesne - torej tiste, ki ne potekajo hkrati s predsedniškimi - običajno prinesejo izgubo za stranko, ki ima svojega človeka v Beli hiši. Branjenje pozicij za demokrate ne bo lahko iz več razlogov. Najočitnejši tiči v gospodarskem položaju, predvsem v podatku, da zaposlitev neuspešno išče več kot 14 milijonov Američanov, kar pomeni prizadetost za več kot 36 milijonov ljudi, če upoštevamo povprečno število družinskih članov na gospodinjstvo. Pred dvema letoma, ko kriza še ni izbruhnila z vso silovitostjo (to se je zgodilo septembra 2008 z bankrotom investicijske banke Lehman Brothers, največjim v ameriški zgodovini), se je predsedniška tekma največ vrtela okoli vprašanja iraške vojne, ki pa bo tokrat kljub Obamovi izpolnjeni obljubi o umiku bojnih enot (čeprav polemik o temu, kaj vse bo počelo v državi preostalih 50.000 vojakov, ne manjka) postranskega pomena; če že, bo v ospredju Afganistan. Bolj bodo demokrati Američane skušali prepričati, da bi bil brez njihovih gospodarskih ukrepov položaj še precej slabši, kar pa je nehvaležna naloga, ker je ljudi v tisto, česar ni, težko prepričati, sploh če so nezadovoljni s tem, kar je. Poleg tega bo morala vladajoča stranka plačevati obresti za sladko zmago leta 2008, ko so demokrati slavili v številnih bolj konservativnih okrožjih, ker je v državi pač vladalo veliko nezadovoljstvo nad republikanci. Zdaj, ko se trend obrača in ko so volilci na desni spet bolj zagreti za to, da se 2. novembra odpravijo na volitve, bodo razmerja drugačna. Zaradi naštetega so napovedi poraza demokratov v predstavniškem domu že tako razširjene, skorajda samoumevne, da je nekdanji predsednik nacionalnega odbora stranke Howard Dean dejal, naj stranka vendar obrne ploščo in poseže po bolj zmagovalni miselnosti. Te ne manjka pri republikancih, ki računajo, da bi lahko na volitvah pridobili 39 kongresnih sedežev in spet dobili večino v predstavniškem domu. Ta je bil doslej s predsednico Nancy Pelosi na čelu tisti, ki je prvi požrl nekaj težkih zakonskih predlogov in Obami pomagal, da je v ukrepanje lažje prisilil senat. Z republikansko večino bi se to ne le končalo, ampak bi moral resneje izpolniti svojo obljubo o poskusih preseganja strankarskih delitev.

Demokratom se obeta tudi izguba nekaj sedežev v senatu, čeprav bodo tam republikanci težko pridobili deset sedežev, potrebnih za večino. Slednji se za zdaj sicer lepo držijo ideje enega svojih najvplivnejših senatorjev v zgodovini Roberta Tafta, ki je nekoč dejal, da naloga opozicije ni predlagati, ampak oporekati. Vendar v predvolilnem času to ni najbolj modro. Newt Gingrich je leta 1994 s programom Pogodba za Ameriko in na krilih nezadovoljstva z demokrati sredi prvega Clintonovega mandata dosegel veliko republikansko kongresno zmagoslavje in predsednika prisilil tako v kompromise kot v velike politične konfrontacije. Obama, ki je v Clintonu našel sodelavca in v nekaterih pogledih tudi vzornika (nekateri demokratski kandidati ga na svojih shodih vidijo celo precej raje kot Obamo), čaka november z upanjem, da je to zgodba, ki se njemu ne bo ponovila.