Odkar je generalštab EPK prevzel Vladimir Rukavina, se je vodenje projekta umestilo v kulturnopolitični bunker, v katerega imajo vstop le posvečeni. Namesto da bi z všečnim plasiranjem zamisli iskali širok konsenz javnosti, vodijo projekte s konspirativnostjo izraelskega atomskega oboroževanja. Vse, kar uspe pricurljati v javnost, dobi avtomatično status afere.
Mestu nikakor ne bi škodovalo, če bi dobilo kulturni hram, ki bi s svojim umetniškim pristopom postal vznemirljiva alternativa Slovenskemu narodnemu gledališču. S trezno zamišljenim projektom bi zlahka navdušili Mariborčane, ki se hitro zagrejejo za zadevo, ob kateri dobijo občutek, da jo potrebujejo (ne pozabite: celo v času najhujše gospodarske krize so glasovali za samoprispevek, s katerim so financirali graditev pediatrije, za katero prestolnica ni hotela dati državnega denarja).
Za Center uprizoritvenih umetnosti Maribor pa se režiserji EPK sploh niso trudili iskati množične podpore (so domnevali, da je ne bodo našli?). Do julija niti strokovni javnosti zato niso bile znane podrobnosti o tem, da bo Maribor dobil več kot 10.000 kvadratnih metrov velik objekt. Ideja o tovrstnem uprizoritvenem centru namreč prej ni bila na seznamu naložb, brez katerih Maribor leta 2012 naj ne bi zmogel doživeti kulturnega preporoda. Mednarodnega arhitekturnega natečaja, kakršnega so denimo objavili za iskanje najboljšega načrta za novo umetnostno galerijo, tudi ni bilo. Čemu bi ga sprožili, če pa je imel Pandur že marca v predalu idejno zasnovo, ki jo je zanj narisal arhitekturni par Sadar-Vuga. Vse je ostalo javnosti prikrito do julijske korespondenčne seje mestnega sveta. Kanglerjev glasovalni stroj je kar po elektronski pošti blagoslovil izvedbo projekta, za katerega bodo davkoplačevalci v prihodnjih 20 letih odšteli več kot 80 milijonov evrov! Pol za najemnino, pol za obratovanje centra. Javnost doslej ni videla verodostojne ekonomske analize o tem, kakšen novi uprizoritveni center sploh prenese Maribor, ki je že zdaj poln praznih dvoran. Predpostavke, s katerimi so v občinskem gradivu upravičevali projekt, niso podkrepljene s prepričljivimi študijami. Edino neizpodbitno dejstvo je, da si novo gledališko igrišče z dvema 1500 kvadratnih metrov velikima dvoranama nestrpno želi Pandur, ki bi s tem dobil priložnost, da se ponovno dolgoročno prisesa na mariborsko proračunsko dojko, ki jo je nekoč cuzal, dokler ni povsem uplahnila. Zato ne bo nihče presenečen, če bi se nekoč izkazalo, da so predstavljeni dokumenti temeljili na številkah, ki so bile plod njegove neukrotljive fantazije.
Nam, ki bomo morali plačati razkošni obliž za užaljeno dušo "izgnanega" umetnika, preostane upanje, da se bodo vendarle izpolnile njegove sanjske napovedi. Pri tem nas ne bo pohladilo vedenje, da mariborska realnost že dolgo nima vstopa v Pandurjev umetniški kozmos. Nazadnje se je to dogodilo pred petnajstimi leti. Kolikšna črna luknja se je za tem zakopala v finance SNG Maribor, ni treba ponavljati.
