Če niste bili udeleženec, poročevalec, povabljenec ali kako drugače neposredno prizadeti, je precejšnja verjetnost, da odgovora ne boste vedeli na izust. Prav tako je zelo verjetno, da bodo že v prihodnjih nekaj dneh herojski bronasti tek Petre Majdič in dve kolajni Tine Maze počasi zdrsnili v pozabo, primat v pogovorih na avtobusnih postajah in ob točilnem pultu pa bodo prevzeli kakšni novi športniki ali bulmastifi. Gre torej za precej minljivo zadevščino, ki se trdno zasidra v spomin le redkim, drugi pa se podrobnosti spomnimo le, če je res treba. Za preostalo je tu itak Wikipedija.
Uveljavljena fraza je, da so vsakokratne olimpijske igre en sam velik posel, ki se prireditelju in Mednarodnemu olimpijskemu komiteju splačajo, športniki pa da so bolj ali manj statisti na tem odru poslovnih in političnih interesov. Ampak v prvi vrsti so igre ogromen strošek, ki se običajno ne povrne, ko pa se športniki, novinarji in funkcionarji poslovijo, ostane kup objektov, za katere lastniki in upravljalci pogosto ne vedo čisto dobro, kaj z njimi početi. Zadnji takšen primer je znamenita Vodna kocka v Pekingu, kjer je Michael Phelps osvojil zgodovinskih osem kolajn v plavanju in Marka Spitza poslal v zgodovino. Iz Vodne kocke, arhitekturnega in inženirskega presežka, bodo naredili vodni park, nekakšen malo večji Atlantis ali nekaj takšnega.
Podobne dileme imajo tudi v zvezi s stadionom, imenovanim Ptičje gnezdo, tudi Grkom propadajo prizorišča olimpijskih iger iz leta 2004... In tu trčimo ob občasno ponavljajoče se ambicije, da bi olimpijske igre priredili tudi v Sloveniji. Zadnja taka ideja se je, kolikor pomnimo, pletla v glavah občinskih funkcionarjev na Gorenjskem, kjer se jim je zdelo, da bi lahko kandidirali za zimske igre enkrat v bližnji prihodnosti. Ampak Gorenjci so o tem na srečo le sanjali in se ne bodo srečali z dilemo, kaj po koncu iger početi s stezo za bob z Vogla ali pa z infrastrukturo za curling v Zgornjih Gorjah.
Huje bo na Štajerskem, saj bodo za Štajerce v nekaj letih te dileme povsem realne. Mariborčani so si namreč z glavo skozi zid priborili organizacijo zimske univerzijade leta 2013, kar pomeni, da bodo najprej morali zgraditi potrebno infrastrukturo, potem pa se bodo leta ukvarjali z vprašanjem, kaj z njo početi. Če pustimo ob strani dejstvo, da je za zimske športe, v katerih Slovenija sodeluje, bolj ali manj poskrbljeno, ne smemo pozabiti, da so na univerzijadi na programu tudi športi, ki ne samo, da se pri nas z njimi skoraj nihče ne ukvarja, ampak jih tudi razume le malokdo. Potem so tu še opozorila klimatologov pred resnejšimi vlaganji v smučarske centre, ki ležijo pod določeno nadmorsko višino, saj da bodo v dveh ali treh desetletjih žičnice poleti in pozimi odveč, kar še dodatno postavi pod vprašaj smiselnost rinjenja v prirejanje velikih športnih prireditev.
In prosim, ne govorimo o promociji, ki je je država, katera koli že, deležna ob univerzijadah, olimpijskih igrah in podobnem. Lahko še tolikokrat predsedujemo EU in OVSE, lahko imamo hkrati zimske in poletne olimpijske igre ter še svetovno nogometno prvenstvo zraven, pa nas ne bodo zaradi tega nič manj zamenjevali s Slovaško.
Mimogrede, odgovori na vprašanja z začetka komentarja se glasijo: eno, bronasto, in sicer v smučarskih skokih ekipno v ameriškem Salt Lake Cityju. Sydney, Atene, Peking. Salt Lake City, Torino, Vancouver.
