Urad za igre na srečo bo tako lahko po novem slovenskim ponudnikom dostopa do svetovnega spleta preprosto odredil, do katerih tujih spletnih igralnic pokra, stavnic in iger na srečo naj preprečijo dostop vsem uporabnikom interneta v Sloveniji. Na Križaničevem ministrstvu, kjer urad za igre na srečo deluje, dvomljive, čudaške in obrvi dvigajoče poteze ne presenetijo nikogar več. Povprečen državljan bi pričakoval, da bodo zakonodajni predlogi, ki v drobnih členih in odstavkih vsebujejo tempirane bombe, ostali vsaj na parlamentarnem situ, a kaže, da nas lahko skrbi. Zelo.
Ne glede na to, da so poslance strokovnjaki za informacijsko tehnologijo opozarjali, da "zdravilo ne sme biti hujše od bolezni", in so glas dvignili tudi na direktoratu za informacijsko družbo, kjer so prepričani, da "mora biti z vidika uporabnikov interneta vsak poseg v svobodo interneta in s tem svobodo izražanja sorazmeren skladno z ustavno ureditvijo", večina poslancev ni niti trznila. Skoraj neverjetno je, da so pristojnost blokiranja spletnih strani, ki pripada izključno sodiščem, prenesli na upravni organ. Izgovor, da imajo podobne apetite tudi nekatere druge evropske države, ni dovolj. Internet je infrastruktura in dolžnost ponudnikov dostopa ni preganjanje spletnih kriminalcev, pač pa zagotavljanje, da v (že skoraj nepopisni) gneči lahko vsi uporabniki pošiljamo podatke sem ter tja in urejamo svoja življenja.
Tuje spletne igralnice in stavnice seveda niso nedolžne, a nova zakonodajna pridobitev ima približno takšen učinek, kot da bi moral Dars zapreti avtoceste do italijanskih igralnic. Tudi (že pregovorno neučinkovito) "filtriranje" in blokiranje spletnih strani je mogoče obiti po "stranskih cestah" - z nekaj kliki znotraj brskalnika. Povzetek referenčne študije o učinkovitosti cenzure interneta je jedrnat: "Tehnično je težko izvedljiva. Pravno je problematična. Predvsem pa predstavlja otipljivo grožnjo prostemu pretoku informacij in je v nasprotju z osnovnimi demokratičnimi načeli."
Zastaviti si moramo vprašanje, ali želimo v prihodnjih letih živeti v družbi, kjer bodo takšne ukrepe sprejemala sodišča, ali pa bodo dvema milijonoma prebivalcev spletne vsebine določali uradniki različnih državnih organov. V Iranu in na Kitajskem imajo denimo ti z neuspešno cenzuro velike težave, kdo ve, morda jih bodo čez nekaj let kaj koristnega naučili slovenski kolegi. Tudi če se danes morda še ne zdi tako, je to prvovrstno politično vprašanje prihodnosti, na katerega bi morali poslanci državnega zbora v razpravi, ki je ni bilo, znati odgovoriti. Odgovorili so v slogu butalskega policaja, sicer občinskega hlapca, ki si ga je hodil v Butale ogledovat (in mu tudi vedno pobegnil) strašni razbojnik Cefizelj: "Hop," je dejal policist Cefizlju, "ali te imam! Jaz ti pokažem, kaj je butalski policaj, da mu boš uhajal!" Kdo so ti informacijsko nepismeni ljudje, ki odločajo o naših usodah?
