V ZDA so med raziskovanjem tega pojava ugotovili, da se na tistih univerzah, kjer so univerzitetne ekipe prejšnji dan zmagale, med študenti poveča nošnja oblačil v barvah univerze, prav tako pa se o ekipi in o tekmi govori v prvi osebi množine, torej 'Zmagali smo', 'Premagali smo jih' ali 'Najboljši smo'. BIRGing se v praksi najbolj pokaže, ko imajo navijači neko 'obljubo' po (samo)potrditvi in visoki identifikaciji ter ko ekipa igra z zelo uglednimi nasprotniki. Na voljo morajo torej biti dejavniki, ki navijačem omogočajo ter dovoljujejo visoko čustveno navezanost. Vsi dejavniki so bili pri nogometaših in košarkaših izpolnjeni.

V nogometu smo premagali veliko Rusijo, ki jo je vodil eden najboljših svetovnih nogometnih trenerjev in se uvrstili na največje svetovno športno tekmovanje, pri košarki pa so vse marketinške in PR aktivnosti pred in med prvenstvom navijačem obljubljale zgodovinsko osvojitev košarkarske medalje, v ekipi so bili zbrani najboljši slovenski košarkarji, za navijače je bilo dobro poskrbljeno tako doma (organizirani skupinski ogledi, prenosi vseh tekem na dveh televizijah) kot na Poljskem (navijaški pripomočki, slovenski lokal v Varšavi, navijaška himna), Slovenija pa je tekmovala s košarkarskimi velesilami – Srbija, Turčija, Španija, Litva in Grčija.

V obeh primerih je Slovenija dihala in živela z reprezentancama. Vsi so vedeli vse o nogometu in košarki, o reprezentancama, naših igralcih, naši igri, obema selektorjema, skratka celotna Slovenija je letos jeseni postala en sam velik nogometni in košarkarski zanesenjak in poznavalec.

O nogometu in košarki so se pogovarjali in ju komentirali tudi ljudje, ki so si do tistega trenutka redko, če sploh, ogledali kakšno tekmo, pa četudi samo po televiziji. V teoriji športnega marketinga bi se reklo, da je bila stopnja identifikacije navijačev na izredno visoki ravni. Navijači se namreč med sabo razlikujejo po količini časa in denarja, ki ga namenjajo za uporabo športnih produktov, naj bo to gledanje ali obiskovanje tekem, nakup športnih oblačil ali samo spremljanje športnega dogajanja preko različnih medijev.

Kadar je stopnja identifikacije močna, se količina uporabe športnih produktov seveda poveča, kar je končni cilj vseh vpletenih v športno dogajanje – športnih subjektov, kamor spadajo športniki, klubi in športne zveze, medijev in na koncu tudi sponzorjev. Preko medijev, ki zaradi povečanega zanimanja javnosti povečajo prodajo tako oglasnega prostora kot medijev, športni subjekti dobijo večjo prisotnost v medijih, s tem dobijo večjo vidnost tudi sponzorji, ki posledično raje in več vlagajo v šport. Poveča se tudi prodaja navijaških pripomočkov, kart za ogled tekem in poraba ostalih komplementarnih produktov ob spremljanju tekem, kot je povečan promet v gostinskih lokalih.

Slovenski navijači so se torej obnašali v skladu s prej omenjenimi ameriškimi študenti. Ogromno navijačev je dogajanje spremljalo v dresih reprezentance ali ovitih v zastave slovenske države, navijači so romali v Rusijo in na Poljsko, zbirali so se na Prešernovem trgu ali v lokalih med prenosi tekem, na sprejemu reprezentantov ob prihodu domov jih je pričakala množica ljudi tako na letališču (v primeru košarkarjev) kot v centru Ljubljane. V obeh primerih je bilo opaziti tudi rabo prve osebe množine – ni zmagovala slovenska reprezentanca, zmagovali smo (vsi) mi. Bolj se je bližal vrhunec obeh dogajanj, bolj je postajala obljuba po uvrstitvi na prvenstvo ali osvojitvi medalje in s tem izpolnitvi pričakovanj navijačev realna, večja je bila evforija med navijači in večji je bil učinek BIRGing-a.

Seveda obstaja tudi druga plat medalje tega pojava, ko ekipa začenja izgubljati. Takrat se zgodi nasprotni učinek BIRGinga – CORFing (ang. Cutting off reflected failure), kar pomeni Pretrgati vezi zrcalnega neuspeha. Pojav, ki ga Slovenci zelo dobro poznamo in tudi dobro obvladamo, saj se pojavi že ob prvih malo večjih porazih katerihkoli športnih subjektov. V milejši obliki se je tokrat nakazal predvsem pri košarkarjih med četrtfinalno tekmo s Hrvaško. Ker je slovenska reprezentanca celoten prvi polčas zaostajala in šla na odmor z zaostankom, so se v spletnih medijih že pojavljali komentarji v stilu: 'Saj sem vedel, zanič so!', 'Tole tekmo bodo izgubili!' in podobno. Kasneje so se košarkarji izvlekli in uvrstili v zgodovinski polfinale in evforija je dosegla vrhunec.

Ni popustila niti po dveh nadaljnjih porazih, ki sta pomenila končno četrto mesto in ko bi po čisti teoriji o identifikaciji navijačev morala pomeniti pretrganje vezi zaradi zrcalnega neuspeha. Malo je bilo sicer opaziti padec zanimanja po polfinalnem porazu, čemur pritrjujejo tudi televizijski rejtingi in denimo primerjava števila navijačev, zbranih na Prešernovem trgu med polfinalno tekmo in tekmo za tretje mesto. Vendar je ob koncu prvenstva ta pripadnost, identifikacija in čustvena vpletenost do ekipe, ostala na zelo visokem nivoju – mediji so nastope pospremili z besedami 'Za nas ste prvaki' ter 'Četrto mesto kot zlato'.

Vendar je tudi v tem primeru obnašanje navijačev (in tudi medijev) v skladu s športno-psihološko teorijo – namreč, ko pride do zelo visoke stopnje identifikacije in čustvene vpletenosti pri navijačih, kot se je to zgodilo na Poljskem, se v primeru neuspeha športnega subjekta krivdo najprej zvali na nekoga tretjega; vez navijač – športni subjekt je namreč premočna, da bi se lahko takoj pretrgala. Tako so se pojavile govorice o teoriji zarote, kako je Slovenija premajhen narod, da bi jim veliki dovolili osvojiti medaljo, kako športni agenti ne dovolijo svojim varovancem, da bi igrali, rezultat se je opravičeval s kopico poškodb in tudi izmučenostjo naših herojev. Iskali so se torej neki (ne)racionalni razlogi, da se pričakovanja niso izpolnila do konca, da se Slovenija ni vrnila kot zmagovalka in zmagovalci nis(m)o (p)ostali tudi ostali navijači. Kot so se že iskali razlogi za morebiten poraz z Rusijo v nogometu – zarota mednarodne nogometne zveze, vpliv bogatih Rusov ipd.

Zgoraj opisana pojava seveda ne pojasnjujeta vseh vzgibov navijačev, sta le primer, kako se navijači odzivajo na športne (ne)uspehe, posebno pri projektih bolj kratkoročne narave in velike medijske odmevnosti in pomembnosti. Reprezentančne akcije na največjih tekmovanjih, kot so svetovna ali evropska prvenstva, so s tega vidika najprimernejše za navijače.
Na klubskem nivoju je doseči tako čustveno navezanost navijačev precej težje. Če vzamemo za primer Union Olimpijo – sezona je dolga skoraj 10 mesecev, klub nastopa v štirih različnih tekmovanjih s štirimi različnimi tekmovalnimi vrhunci in normalno je tudi, da so prisotni padci forme in malo slabši rezultati, vse to pa seveda pomeni, da navijači težko vso sezono klub spremljajo v vseh tekmovanjih, na vseh tekmah in v vseh pogojih (zmagah in porazih) z enako čustveno intenziteto.

Omenjeni teoriji tudi ne pojasnita pripadnosti navijačev na dolgi rok, tudi v primeru neuspehov (kdo bi potemtakem sploh še navijal za New York Knickse, ki že vrsto let niso okusili končnice lige NBA), ter obratno, veliko uspešnih ekip nima zelo široke baze navijačev (v Sloveniji je tak primer NK Interblock, ki navkljub kar nekaj osvojenim lovorikam v relativno kratki zgodovini kluba nima širše podpore navijačev). Prav tako to ne pomeni, da so marketinške aktivnosti ob projektih, kot je bila Poljska 2009 ali bo Južna Afrika 2010, nepomembne, in je važen samo rezultat ekipe, navijači, mediji in ne nazadnje tudi sponzorji pa bodo že sledili. Je pa lep primer, kaj v športu pomenijo čustva in identifikacija navijačev s športnim subjektom.

Pojav BIRGing pa je danes še toliko bolj čutiti tudi zaradi razvoja spletnih socialnih omrežij, ko lahko vsak deli svoja občutja preko forumov, komentarjev in tudi preko Facebooka in Twitterja. Tako se krog navijačev še razširi in s tem tudi učinek BIRGinga.
Je pa ta fenomen nehote še najbolje opisal prav za mnoge glavni 'krivec' za košarkarsko evforijo na Poljskem, selektor Jure Zdovc, ko je pred prvenstvom dejal, da je ekipa dobra toliko, kolikor je bila dobra na zadnji tekmi. Do začetka svetovnega prvenstva imata reprezentanci torej polno podporo navijačev, od takrat naprej pa bo vse odvisno (spet) od rezultatov na igrišču.