Novinarko oziroma uredništvo sta torej brez navedbe dokazov o domnevnih nečednih namenih obtožila preračunljivega, politično, ideološko ali kako drugače motiviranega ravnanja, ki pomeni eklatantno kršitev standardov novinarskega poklica. A glej, pod to neresnično in žaljivo obtožbo se je podpisal nihče drug kot nadškof Stres, ki je ob včerajšnji razglasitvi rezultatov testa očetovstva svoje veselje pospremil tudi z javno izraženo zaskrbljenostjo »zaradi stanja medijske kulture, ki dopušča tako eklatantno teptanje človekove pravice do dobrega imena«.

Ko torej v Cerkvi pod vprašaj postavijo dobro ime novinarjev, ne da bi jim očitano zlonamernost prepričljivo dokazali, je to uresničevanje pravice Cerkve, da sodeluje v družbenem življenju. Ko o javni podobi visokih klerikov z objavo utemeljenih sumov o etičnosti njihovega ravnanja podvomijo mediji, pa je to nemudoma izraz medijske nekulture. Tudi tokrat dokazi niso pomembni.

In vendar negativni rezultat testa očetovstva sam po sebi ne more biti dokaz za neetičnost medijske obravnave. Novinar ni Bog, da bi vedel, kaj je resnica; vse, kar lahko stori, je, da kolikor je mogoče, zbere in razišče vsa relevantna pričevanja, dejstva in okoliščine. Včasih lahko nasprotujoče si trditve le sooči, potrditi ali ovreči pa jih ne more. V Cerkvi kot da tega ne vedo. Eno je jasno: medijska kultura se ob takšnih dvojnih standardih zagotovo ne bo razcvetela.

Kardinal Rode ima seveda pravico, da se počuti prizadetega, ujetega in zavrženega, ko prebere, kaj nekdo o njem javno domneva. In nikakor nismo cinični. Vsakomur bi bilo najbrž težko, če bi kdo v javnosti iz dobrih ali slabih namenov proti naši volji razkrival podrobnosti o našem spolnem življenju, prijateljskih in drugih intimnih povezavah. Toda po drugi strani kardinal ni, kdor si ga bodi. Je javna osebnost, človek z močjo in vplivom. Po skoraj vseh evropskih novinarskih kodeksih velja, da je v teh primerih pravica javnosti do obveščenosti širša. Skratka, ni vseeno, ali kardinal eno govori in drugo dela. Na podlagi presoje moralne integritete visokih klerikov se namreč v očeh javnosti gradi moralna podoba in avtoriteta same Cerkve, od tega je lahko odvisna tudi marsikatera politična odločitev, recimo (ne)podpora družinskemu zakoniku. Objava zgodb, ki problematizirajo podobo vplivnih osebnosti, če te svoj ugled gradijo prav na moralni neoporečnosti, je torej nedvomno v javnem interesu. Obenem pa drži, da je umazano ime, kot je ob cerkvenih zadregah s pornografijo in T2 dejal škof Turnšek, teže povrniti kot zbirati frčeče perje.

Tudi za javne osebnosti zato velja načelo, po katerem mora biti poseg v zasebnost skrbno pretehtan glede na razmerje med škodo za posameznika in interesom javnosti. Brez škode pa pogosto sploh ne gre. A le tako lahko mediji opravljajo svojo funkcijo psa čuvaja demokracije, sicer bi lahko o sumih kaznivih dejanj, v katere so do sodbe sodišča vedno vpleteni nedolžni posamezniki, poročali le po razglasitvi pravnomočnih obsodb. Ali je res preveč pričakovati, da bodo to razumeli prav (nad)škofje in kardinali, ki so po funkciji in nauku, ki ga širijo, zavezani resnici in ljubezni do sočloveka?

Ali je Delo kršilo etične norme, bo očitno razsodilo sodišče. Vsekakor pa bi ta mučna zgodba lahko izzvenela drugače. Na primer tako, da bi kardinal sočutno in razumevajoče ter brez nepotrebnih obtožb privolil v test očetovstva, novinar pa bi morda v ta namen nekoliko počakal z objavo…