Svoj ognjeni krst in glavne bitke je tako vodila na Tihem oceanu vse od Iwo Jime do korejske vojne. Minulo soboto pa je še nepotrjenemu republikanskemu predsedniškemu kandidatu Mittu Romneyju služila kot kulisa ob predstavitvi podpredsedniškega kandidata, s katerim nameravata novembra osvojiti Belo hišo.

Če izvzamemo fotografije in televizijske posnetke, so ameriški mediji omenjeno kuliso enostavno spregledali ali pa je niso želeli (hoteli) opaziti. Pa je bila verjetno bolj presenetljiva kot objava sotrudnika v finalu predsedniške kampanje Paula Ryana, ki je bil resda eno od tridesetih imen, na katera so stavili ameriški politični analitiki in komentatorji, a je med vsemi temi čajankarski heroj vselej visoko kotiral. Da je Ryan predstavnik Wisconsina v kongresu, pač ni razlog, da v podpredsedniško kandidaturo (Romney ga je ob predstavitvi pomotoma oklical kar za naslednjega predsednika ZDA) stopa z istoimenske (muzejske) bojne ladje v nekakšnem fototerminu. Dejstvo je namreč, da tudi pogled za vsaj tri desetletja nazaj v skoraj vsakokrat izredno napeto izbiranje tako republikanskega kot demokratskega podpredsedniškega kandidata ni postregel s topovskimi cevmi za hrbtom tekmecev za Belo hišo.

Sedanji predsednik Obama je izbiro Joeja Bidna predstavil na mitingu v Springfieldu v zvezni državi Illinois, kjer je poldrugo leto prej napovedal svojo kandidaturo. "Pol leta sem iskal primernega človeka in zdaj sem se vrnil v Springfield, da vam povem, da sem ga našel," je takrat dejal. Njegov tekmec John McCain je z drugo žensko podpredsedniško kandidatko v zgodovini ZDA volilce presenetil na enem od predkonvencijskih zborovanj brez neke simbolike. V Daytonu v Ohiu je bil dan po demokratski konvenciji, mediji pa so nato ugibali, ali ni s Sarah Palin zgolj želel vzeti Obami publicitete. Neuspešni tekmec Georgea Busha mlajšega leta 2004, John Kerry, je z imenovanjem Johna Edwardsa presenetil javnost in kandidata samega, ki ga sploh ni bilo na demokratskem zborovanju v Pittsburgu, ampak je ponudbo sprejel na svojem začasnem domovanju v Washingtonu. Bush mlajši je leta 2000 Dicka Cheneyja predstavil med govorom na univerzi v Austinu (Teksas), njegov tekmec Al Gore pa Josepha Liebermana v prestolnici country glasbe Nashvillu. Bob Dole je brez upa zmage proti Billu Clintonu nekdanjega nogometnega zvezdnika in nato sekretarja za stanovanjska vprašanja Jacka Kempa inavguriral v rojstnem Russelu (Kansas), Clinton pa je štiri leta prej Ala Gora predstavil na travniku pred svojo guvernersko palačo. Pred tem je George Bush za presenetljivo objavo podpredsedniškega kandidata Dana Quayla poskrbel kar na strankini konvenciji v New Orleansu, njegov predhodnik Ronald Reagan pa je prav Busha potegnil iz klobuka sredi konvencije v Detroitu, potem ko se z Geraldom Fordom seveda nista mogla sporazumeti o predlaganem nekakšnem sopredsednikovanju tega takrat bivšega ameriškega predsednika.

Kakor koli, vojaška kulisa bi še nedavno koga zbodla v oči, a je bila zdaj očitno povsem vsakdanja. Ker so ZDA že dobro desetletje v vojni, to niti ni presenetljivo, skrbi pa, ker vojna očitno sploh ni več tema tamkajšnjih predsedniških volitev, kot je bila pred štirimi leti. Američanom je tako treba samo s sliko sugerirati, da vrhovni poveljnik v celoti obvlada vojne razmere, in ker Romney (še) nima možnosti, da to počne s slikami iz tako imenovane krizne sobe v Beli hiši ali kakšne aktivne letalonosilke, kot je počel že Bush mlajši, so pač dobrodošle na široko objavljane fotografije s Paulom Ryanom z zglajeno USS Wisconsin in njenimi topovi v ozadju.

Ker so ZDA svetovna sila, vojna globalnih razsežnosti torej ni (več) politično vprašanje, ampak je enostavno tu, le da se je še ne zavedamo. A podobno bi lahko trdili tudi za uvoda v prvo in drugo svetovno vojno. Vsaj za slednjo znajo čili devetdesetletniki še povedati, da se je kar nekako pritihotapila skozi gospodarski in politični kaos in naenkrat postala nuja. Kaj je imel Romney v mislih, ko je "fiskalnega pitbula" Ryana iz rojstnega Janesvilla v Wisconsinu s pomočjo svoje zaupnice Beth Myers tihotapil do Norfolka v Virginiji in tamkajšnje bojne ladje, ni znano, je pa dobro znano, da podpredsedniški kandidat kot odločen zagovornik zmanjševanja zveznega proračuna in zniževanja davkov z drastičnimi rezi po vseh socialno obarvanih transferjih ostro brani vojaške izdatke, ki jih striže Obamova administracija. Kot predsednik odbora za proračun v predstavniškem domu je tako marca letos grmel: "Ne pozabite, da smo v vojni. Smo na nevarnem planetu in nočemo proračunsko vodene strategije, ki votli našo obrambo, ampak zahtevamo strateško voden proračun." Ko se bojuje proti splošnemu zdravstvenemu varstvu in ukinja pomoč najrevnejšim Američanom, se Ryan zavzema, da vojski pripade vsaj delež, ki ga je bila deležna na vrhuncu hladne vojne. A to enostavno ni več tema, ki bi kogar koli (v Ameriki) še vznemirila.

Nekaj te hladne vojne se je pravzaprav vrnilo, saj je ruski predsednik Vladimir Putin ob obletnici vojnega letalstva napovedal, da bodo svojo armado do leta 2020 med drugim okrepili s 1600 novimi letali in helikopterji, sedanjo floto pa posodobili in za to porabili 720 milijard dolarjev. Če upoštevamo še kitajsko vojaško pozicioniranje v Pacifiku in oborožitvene načrte njihove ljudske armade, se kar sam izriše spopad Titanov. V njem za zdaj vidimo le navadne smrtnike, ki izgubljajo življenje v Afganistanu, Siriji, še vedno Iraku in Libiji ter afriških nadomestnih (proxy) vojnah. A ker se velike vojne nihče več ne boji, je praktično že tu.