Od osamosvojitve naprej lahko geste upora dejansko preštejemo na prste ene roke. Priča smo bili nekaj sindikalističnim sprehodom po ulicah prestolnice, ki mene osebno bolj kot na resen konceptualni upor spominjajo na sindikalistično modno revijo bejzbolskih kapic s šilcem, ki ob teh priložnostih na večnih sindikalistih zamenjajo kravate. Priča smo bili tudi nastanku domače izpeljanke globalne subkulture protestništva, dobili smo svoje antiglobaliste, postantiglobaliste, Anonymouse, imamo pa tudi svojih nekaj utopistov, idealistov in fantastov, ki so pred Borzo pokazali kar nekaj kreativnosti in predvsem vztrajnosti.

Tudi če pogledamo celotno zgodovino teh prostorov skozi perspektivo uporništva in protestov, dobimo le nekaj izjem, ki še kako potrjujejo pravilo o odsotnosti tradicije upora. Nobena skrivnost ni, in to je edini mogoč vhod v problematiko, da kot narod nismo preživeli zaradi uporne drže in herojstva, temveč zaradi sposobnosti prilagajanja in upogljivosti - kar nikakor ni nujno vedno slabo, je pa katastrofalno, če je to edina realizirana možnost. Naša tradicija v celotni zgodovini dejansko premore en sam odstop, že kar eksces, diskontinutiteto s to tradicijo. Jasno, leta 1941. Takrat se je bilo treba preprosto odločiti in začeti delovati. In to v situaciji, ki je bila v vseh pogledih popolnoma brezupna. In to dobesedno iz nič. Šlo je za preživetje na individualni in na kolektivni ravni.

Desetdnevna osamosvojitvena vojna se v zgodovino in tradicijo uporništva vpisuje na drugačen način. Ključen in večinski del subverzije se je takrat zgodil v letih pred samim razpadom države, poleg tega se ključni del upora ni zgodil v desetih dnevih puškarjenja, ampak znotraj polja ustvarjalnosti in mišljenja v letih pred tem, pri čemer je popolnoma vseeno, kako v rubriki zasluge razporejamo Novo revijo, punk koncerte, nova družbena gibanja in ostale fenomene tistega časa. Verjetno ni naključje, da je obdobje pred osamosvojitvijo obveljalo za čas z največjim kreativnim potencialom v zgodovini teh prostorov sploh.

Edina izjema se je zgodila maja 2010 pred parlamentom, ko so študenti in dijaki dizajnirali fasado z jajci, s tlakovci pa pobili okna na stavbi. Dobro se spomnim uredniškega sestanka naslednji dan in dobro se spomnim reakcije celotnega medijskega prostora na dogodek. Tradicija upora namreč ne raste le iz razbitega stekla, ampak tudi - in predvsem - iz refleksije razbitin. Tistega maja 2010 resnega in poglobljenega premisleka o globljih vzrokih za incident praktično ni bilo mogoče prebrati. Namesto refleksije upora kot takega, namesto refleksije upora kot (odsotne) vrednote v domači tradiciji, namesto raziskave o novih oblikah in načinih upora v digitalni dobi in v mladih generacijah, namesto umestitve dogodka v širši domači in mednarodni kontekst s(m)o mediji ključno problemsko os zastavili v vprašanje, kakšna bo končna cena pobitih oken in čiščenja posvinjane fasade ter seveda - kdo bo to plačal.

Če se še nekoliko dvignemo in pogledamo na dogajanje iz širše perspektive, potem so maja 2010 generacije, ki s(m)o bile vsaj v vlogi pasivnih sopotnikov, če že ne aktivnih soustvarjalcev tranzicijskega poraza, zagnale skrajno banalen, pravičniško moralizatorski pogrom nad mladino, torej nad tistimi generacijami, ki bodo v kratkem dobile v roke vso razkošje tranzicijske zavoženosti, ki jih avtorsko podpisujejo starejše generacije s polnimi usti moralizatorskega pravičništva. Edini mogoč in do zdaj edini pravi znan odgovor mladih je vendarle ostal arhiviran: fotografija osamljenega dilda sredi izpraznjene ploskve pred parlamentom, posute s črepinjami, izruvanimi tlakovci, praznimi steklenicami, deli transparentov in razbitimi jajci. Ameriški filozof Harry G. Frankfurt, glavni teoretik sranja, pravi, da je glavna značilnost sralca, da je manj zainteresiran za resničnost svojih besed, zato pa toliko bolj za njihov potencial za manipuliranje z našimi čustvi. To je hkrati ključna karakteristika javnih osebnosti, še posebno iz polja politike. Dildo študentov in dijakov je edini mogoč in hkrati do tega trenutka tudi edini relevanten odgovor na sranje, torej na formalnopravne podlage za privatizacijski nateg, ki so nastajale skozi tranzicijo v dekorirani stavbi za osamljenim dildom.

Ampak brez skrbi. Jesen bo mirna in sončna. Za prehod od besed k dejanjem potrebujemo namreč izvajalce del, teh pa nimamo oziroma so paralizirani. Tudi kulturniki in umetniki, ki so tradicionalno nosilci subverzivnih gest in upora. Ob ukinitvi svojega ministrstva so premogli eno peticijo (na spletni strani Življenja na dotik, povedano mimogrede), nekaj protestnih branj, nekaj izjav združenja KOKS in še nekaj drobtin. To je pa tudi vse. Tudi kulturniki in umetniki so del svojega časa in v skladu s tem vse bolj dovzetni za prilagajanje, tako kot mali obrtniki ali samostojni podjetniki, kot za subverzijo. Subverzija v umetnosti konec koncev že nekaj časa ni več krvava drama, ampak le še en od številnih, horizontalno strukturiranih poetoloških trakov.

Ostala masa državljanov, ki iz srednjega razreda počasi drsi proti dnu, pa je pred uporom zavarovana na tisoč in en način. Ne le z odsotnostjo tradicije ter z odsotnostjo refleksije te odsotnosti, temveč ponovno z arhetipskim instinktom, ki jih namesto v upor potiska v permanentno prilagajanje in v sprejemanje nesprejemljivega. Pri tem pa izdatno pomaga tudi izpopolnjena veščina spregledovanja realnosti in seveda bogastvo doživljenjskih kreditov, nasledstvo fiktivne konjunkture.

Jesen bo torej zelo verjetno mirna in tiha. In srhljiva. Srhljiva bo namreč vsebina te tišine pod jesenskim nebom. Mir ne bo prepojen z besom in jezo zaradi ponižanja, zaradi padanja na dno, tišina ne bo prepojena s sovraštvom in željo po maščevanju, ki edino lahko (Herman Rauschning: Pogovori s Hitlerjem) premakne množice, ampak s čisto esenco strahu. Za sebe, svoje bližnje, za osnovno preživetje. To je naša edina realnost.

Aleš Čar je urednik in pisec