Evropsko sodišče pri obravnavi pritožb vedno pregleda, kaj so na področju zatrjevane kršitve človekovih pravic že storili različni pristojni organi v toženi državi. V evropskem pravu namreč velja načelo subsidiarnosti, po katerem naj se vprašanja človekovih pravic primarno urejajo znotraj držav članic Sveta Evrope, evropsko sodišče pa naj svojo vlogo odigra šele, ko razrešitev vprašanja ni mogoča na nacionalni ravni. Pregledovanje in ocenjevanje že obstoječih ukrepov nacionalnih pristojnih organov je torej povsem običajna praksa, na osnovi katere se evropsko sodišče lahko sklicuje na tiste odločitve nacionalnih organov, s katerimi se strinja (kot je storilo tudi v primeru odločb slovenskega ustavnega sodišča o izbrisanih), ter kritizira tiste odločitve, ki ne dosegajo ustreznih pravnih standardov. Evropsko sodišče torej ne "prepisuje" ugotovitev nacionalnih pristojnih organov, temveč jih presoja in ocenjuje, v svoje sodbe pa jih vključi le, če se z njimi po pretehtanju vseh argumentov strinja.
Da ne gre samo za prepisovanje, temveč tehtanje različnih argumentov, kaže tudi tisti del sodbe v zadevi Kurić, ki se nanaša na odškodnine. Evropsko sodišče je pregledalo tudi zakonodajo in odločanje slovenskih sodišč na področju odškodnin in ugotovilo, da je ureditev neustrezna. V zvezi s tem vprašanjem je, denimo, slovenskemu ustavnemu sodišču zmanjkalo sape, saj ni bilo pripravljeno priznati, da izbrisana oseba v Sloveniji zaradi sistemskih pomanjkljivosti v pravnem redu ne more uveljavljati odškodnine. Tu evropsko sodišče od ustavnega sodišča in drugih organov ni "prepisovalo", temveč je prepoznalo problem odsotnosti učinkovitega pravnega sredstva v državi, čemur je sledil nalog, da je tovrstno pravno sredstvo treba na novo ustvariti.
Na temo sodbe evropskega sodišča pa smo dočakali tudi nov odziv, ki zahteva komentar. V eni od sobotnih časopisnih prilog je moral nekdanji predsednik vlade Lojze Peterle odgovarjati na neprijetna novinarska vprašanja o izbrisu. Na vprašanje, kaj meni o tem, da bi zaradi razsodbe evropskega sodišča nekdo moral prevzeti odgovornost za izbris, je odgovoril, da se ne čuti odgovornega ter da vidi, da se je pokazala priložnost za "kriminaliziranje osamosvojiteljev", pa še, da ga ne bi čudilo, če bi se kar doma lotili samih temeljev osamosvojitve.
Ta izjava je izjemno podobna stališčem nekaterih političnih voditeljev iz drugih držav nekdanje Jugoslavije, ki niso prenesli misli na to, da se njihove osvoboditelje in narodne heroje obravnava zaradi - vojnih zločinov. Z leti pa so tudi ti voditelji počasi le pričeli sprejemati dejstvo, da je osvoboditev eno, vojni zločini pa so nekaj drugega.
Tudi osamosvojitev Slovenije je eno, izbris pa povsem nekaj drugega. Gre za dve različni dejanji, ki sta obstajali drug poleg drugega, pri čemer je bila osamosvojitev izrazito pozitivna poteza in danes uživa status visoko cenjene vrednote, izbris pa je bilo izrazito negativno dejanje. Medtem ko je bil izbris odvisen od osamosvojitve (če osamosvojitve ne bi bilo, tudi izbrisa ne bi bilo), osamosvojitev ni bila odvisna od izbrisa: osamosvojitev bi namreč uspela, tudi če ne bi bilo izbrisa. Prizadevanja za popravo krivic izbrisanim torej ne pomenijo nasprotovanja osamosvojitvi. Nasprotno, pomenijo zahtevo po doslednem spoštovanju načela pravne države, torej načela, ki je bistvo ustavnosti in zakonitosti, na kateri naj bi temeljila državna ureditev Slovenije. Če bi zahteve za popravo krivic izbrisanim (ali komur koli drugemu) pripisovali nasprotovanju osamosvojitvi, bi bilo to tako, kot če bi varuhinji človekovih pravic, ki opozarja na prenatrpanost v zaporih, očitali, da zahteva odpravo zaporov samih, ali kot če bi tožilstvu ob pregonu borznih posrednikov zaradi zlorabe notranjih informacij očitali, da si prizadeva za odpravo borze (kar morda niti ne bi bila tako slaba ideja, ampak to je že druga zgodba).
Države ne smemo razumeti kot plen, ki omogoča njeno zaščito deliti po prostem preudarku le tistemu, za kogar se odločimo, da si jo zasluži, temveč so do njene zaščite upravičeni vsi prebivalci (ne le državljani!) v skladu z vsemi ustavnopravnimi garancijami. To je bistvo načela pravne države. Kot sem pred časom nekje zapisala, imeti državo pomeni tudi sprejeti odgovornost za spoštovanje človekovih pravic vseh, nalaga pa tudi dolžnost ravnanja, ki bo vredno lastne države. Poprave krivic in prevzemanja odgovornosti se torej ne zahtevajo zaradi nasprotovanja osamosvojitvi, temveč zaradi osamosvojitve same.
Sodbo evropskega sodišča vzemimo kot lekcijo in poglejmo, kaj se je mogoče iz nje naučiti. Videti je namreč, da se moramo naučiti še veliko, kot kaže nedavni primer ravnanja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Slednji se je šele na podlagi silovitega odziva javnosti ter argumentov pravnikov in ustavnega sodišča odločil izdati odločbe vsem upokojencem, ki jim je bila z zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) očitno diskriminatorno znižana pokojnina. Toda vprašanje je, ali je zavodu jasno, da je znižanje pokojnine dovoljeno šele od dokončnosti odločbe o spremembi odmere pokojnine. Izdaja odločbe za sanacijo tega pravno nepremišljenega ravnanja namreč ne bo dovolj. Rokohitrsko zmanjšane pokojnine bo namreč treba poračunati za nazaj ter izplačati razliko do polnih pokojnin od trenutka zmanjšanja do dokončnosti upravne odločbe. Poračun bo treba izvesti, tudi če bi ustavno sodišče ugotovilo, da je Zujf skladen z ustavo. Če pa bi ugotovilo tudi neustavnost zakona, bo znesek poračuna precej večji.
Če se ne bomo držali osnovnih postulatov pravne države, bomo vedno znova plačevali odškodnine zaradi kršitve človekovih pravic. Je to gospodarna poraba javnega denarja?
dr. Neža Kogovšek Šalamon je pravnica, zaposlena na Mirovnem inštitutu
