Že prej sem kot vodja kontrole s sodelavcem Tonetom nekajkrat obiskal Kovinarski obrat na Ljubnem. Med vožnjo po cesti, ki vodi proti Logarski dolini, že vse od Nazarij dalje gledaš vrhove Savinjskih Alp. Gore so od nekdaj bile moja ljubezen. Neznana sila me je vedno vlekla tja med vrhove. Zato sem ob predlogu, ki je bil pravzaprav bolj nalog kot pa predlog, da bom vodil Kovinarski obrat na Ljubnem, najprej pomislil na to, da bom bližje vrhovom Savinjskih Alp in bom lahko večkrat šel tja gor. O tem, kaj me čaka na delovnem mestu, niti nisem preveč razmišljal.

Vendar so stvari pogosto drugačne, kot so videti na prvi mah. Rečeno mi je bilo, da je zaradi velike brezposelnosti v Zgornji Savinjski dolini treba ustvariti čim več novih delovnih mest. Moja naloga je torej bila ustvarjati nova mesta in poslovati brez izgube. Lepe misli in namen. S takšnim »poslanstvom« sem se takoj poistovetil.

Realnost razmer v podjetju pa je bila vse drugo kot idilična. Pogoji dela so bili zelo slabi: polovica proizvodnje se je odvijala na prostem ali pod kozolcem, pozimi nismo imeli ogrevanja, vsa bremena smo premikali in prenašali ročno, bili smo brez strojev... Kovinarska dejavnost je bila za območje Zgornje Savinjske doline nekaj novega. Zato je bilo na razpolago zelo malo kadrov kovinarske stroke. Kljub veliki brezposelnosti pa med tistimi, ki smo jih zaposlili, ni bilo čutiti kakšne posebne »gorečnosti« za delo. Nismo mogli kupiti potrebne strojne opreme. Za naročila sem moral čedalje bolj skrbeti sam. V podjetju sem ostajal tudi pozno popoldne. Zaradi pomanjkanja časa sem moral prekiniti študij na višji strojni šoli v Mariboru. Nisem dobil obljubljenega stanovanja, plača pa je bila četrtino nižja, kot smo se dogovorili. Konec leta 1972 sem bil odločen, da ne bom nadaljeval dela na Ljubnem. Moja logična in razumska odločitev o prekinitvi dela pa se je spopadla z mojo vestjo. »Ne smeš pobegniti pred problemi,« sem si dejal. In ostal sem na Ljubnem.

Nato sem bil še dvakrat v podobni situaciji. Leta 1977 je podjetje Gradbenik, v katerem je bilo Kovinarstvo ena izmed temeljnih organizacij (TOZD), razpadel in se je gradbeni del podjetja združil z Vegradom, meni pa so ponudili dobro službo v uglednem podjetju v regiji. Takrat sem dejal svojim kolegom iz vodstva podjetja: »Jaz ne bom zapustil svojih kovinarjev, kljub temu da še ne vem, kako bomo preživeli, in vem, da nam bo težko«.

Trdo smo delali in zelo varčevali. Izšolali smo lastne kadre. Leta 1977 smo imeli 87 zaposlenih in 34 učencev v poklicnih šolah. Pot je šla postopoma navzgor. Naše proizvode smo prodajali že po vsej Jugoslaviji in vzhodnih državah. Nekaj tudi v ZDA in Kanado. Povečali smo število zaposlenih. Razširili smo proizvodni program. Izdelovali smo tudi stroje. Bilo nas je že 174. Ves čas smo poslovali brez izgube.

Potem je zopet udarilo – leta 1992. Tokrat je bilo najhujše. Razpadli so Jugoslavija in vzhodni trgi. Naši kupci so vsi zapored propadli. Izgubili smo več kot devet desetin naročil. Pri naših kupcih v Srbiji, BiH in na Hrvaškem smo izgubili velika denarna sredstva. Imeli smo 128 zaposlenih, v tem letu pa smo prodali za 2,2 milijona mark. Nismo vedeli ne kod ne kam. Nismo imeli možnosti za preživetje. Sodelavcem sem pojasnil stanje in možne poti izhoda. Odločili smo se za socialno varianto – brez odpuščanja. S tem so mi naložili hudo breme. Takrat sem se spomnil tiste Gregorčičeve, ki pravi: »Ne kar zmore, kar mora, mož storiti je dolžan«.

Sledilo je pet zelo težkih in stresnih let. Večkrat smo imeli ustavitev dela zaradi nepravočasno izplačanih plač, čeprav nam jih samo enkrat ni uspelo izplačati do konca tekočega meseca. Banki nismo mogli pravočasno poravnavati obveznosti in nam je zaračunala oderuške obresti, ki so v treh letih presegle vrednost glavnice. Zamujali smo s plačili naših obveznosti. Z večjimi upniki smo se dogovorili za odlog plačila. Vse obveznosti z obrestmi vred smo v naslednjih letih plačali. Nič nismo ostali dolžni. Poiskati smo morali nove kupce na zahodnem trgu. Tam nismo nikogar poznali. Šel sem od vrat do vrat. Postopoma smo pridobivali nova naročila. Hodili smo res po najtežji poti. V teh letih sem velikokrat pomislil na to, da bi si poiskal drugo, manj stresno delo. Vendar sta v meni vedno prevladali skrb in odgovornost do zaposlenih. In se je splačalo.

Po več letih iskanja naročil za naš stari proizvodni program v Avstriji, Italiji in Nemčiji sem ugotovil, da tako ne bomo prišli daleč. Pred petnajstimi leti sem sprejel tvegano odločitev. Morali smo spremeniti svoje razmišljanje in delo. Ozko smo specializirali proizvodni in prodajni program in se osredotočili na izdelavo zobatih obročev za avtomobilsko industrijo. V Evropi smo imeli na tem programu zelo hudo konkurenco. Nemški, angleški, francoski in španski proizvajalci zobatih obročev so bili daleč pred nami. Obvladovali so ves evropski in velik del svetovnega trga teh proizvodov. Svojim sodelavcem sem takrat rekel: »Mi moramo biti boljši od njih, če hočemo uspeti. Postati moramo bistveno boljši od naših konkurentov.« Vedel sem, da moram za to postaviti zelo visoke cilje.

Naše podjetje je vstalo iz pogorišča v letu 1992 in postalo eno izmed uspešnejših podjetij. Imamo zelo velik ugled med kupci in dobavitelji po širnem svetu. V naši tržni niši smo se povzpeli na vrh. Dohiteli in tudi prehiteli smo konkurente. Vse to smo dosegli z lastnimi močmi, s kadri z našega območja, s sodelovanjem slovenskih podjetij in s slovenskim znanjem.

Ko danes gledam nazaj na ta leta, lahko rečem, da se je na našem primeru potrdil tisti rek, ki pravi, da »najlažja pot ni vedno najboljša pot«.

Moja izkušnja potrjuje misel, ki sem jo že večkrat povedal: »Delati je treba ne le toliko, kot sam misliš, da si sposoben, ampak toliko, kolikor je treba, da prideš do cilja. Pa četudi je to bistveno več, kot si mislil, da si sposoben.«

Mirko Strašek je direktor podjetja KLS Ljubno, ki je leta 2011 postalo zlata gazela.