Nisem pritiskal na DeSUS, nisem nagovarjal Igorja Šoltesa, pa tudi pri tistem, kar v Franciji počne Hollande, nisem imel nič. Šlo je za povsem obrobne stvari in skoraj se mi jih ne zdi vredno izpostavljati. A ker sem tudi kot eden najnižjih med najnižjimi uradniki vendarle že prišel do spoznanja, da je v sistemu, ki ga pomagam graditi, vse povezano z vsem, sem se odločil, da se razkrijem.

Prvi del mojega angažmaja je pred nekaj dnevi na spletni strani Reporterja oznanil Silvester Šurla. Vse se je začelo, ko je v Odmevih nastopil "neki fantič", "zelenec", "neznanec" in "no name strokovnjak", sicer pa poročevalec TV Slovenija iz Sirije Erik Valenčič. Že to bi povsem zadoščalo za zgražanje, a če bi ostalo pri tem, bi se nepozornemu opazovalcu morda izmaknila vsa razsežnost te zarote. Strici in tete so bili resnično razkriti šele tedaj, ko so hoteli preveč in nekako poskrbeli za to, da se je ista figura le slabo uro za tem pojavila še v oddaji Knjiga mene briga.

Ker se v trenutkih narcizma, ko pozabim na resnični ustroj sistema, vidim kot voditelj te oddaje (in še več: kot tisti, ki se domisli gostov in z njimi stopi v stik), mi je opozorilo, da je Valenčiča v oddajo "spustila" urednica Saša Šavel, prišlo še kako prav. Pa vendar bi želel opozoriti, da opaziti sosledje dveh dogodkov še ni jamstvo tovrstne interpretacije. Brez skrbi, ne zagovarjam naključij, nikakor - zarota je bila še bolj premišljena. Drži, sámo dejstvo, da je bila konkretna oddaja prvič predvajana 27. januarja, posneta pa še dva meseca pred tem, je najbrž še mogoče označiti kot irelevantno (denimo: strici in njihove ekspoziture so po tem, ko so ga povabili v Odmeve, iz arhiva pač vzeli posnetek iz mape "Erik Valenčič" in ga spustili v eter). A če vam razkrijem, da je bil tudi termin predvajanja ponovitve konkretne oddaje določen že pred mnogimi tedni, se nam razpre še bolj šokantna perspektiva.

Ker moramo v skladu z osnovnim postulatom izključiti možnost naključnega sovpada, prav tako pa je težko verjeti, da bi se voditelji Odmevov pri izbiri tematik in gostov podredili diktatu oddaje Knjiga mene briga, je možnost samo ena: vse skupaj, ne le Odmevi in Knjiga mene briga, temveč prav vse, čisto vse je načrtovano že nekaj mesecev vnaprej. To pa v zadnji instanci tudi pomeni, da strici ne določajo le izbora tematik iz bazena trenutnega dogajanja, temveč da so prek medijskih hiš prišli do absolutne stopnje medijske konstrukcije realnosti: da bi izpostavili Erika Valenčiča, ki poroča o vojni v Siriji, so šli morda celo tako daleč, da so skupaj s svojimi pomagači iz tujine to vojno tudi sami zakuhali. In res, do podobnega zaključka je intuitivno prišel tudi Silvester Šurla, le da je v središče postavil Ksenijo Horvat Petrovčič:

"Nezmožnost analize in beg pred njo je Ksenijo Horvat in njeno bližnjevzhodno četico potisnil v obup. Po potrošenih 4 milijonih za prenovo informativnega programa, ki je sprožila še dodaten padec gledanosti na strašljiv in komaj zaznaven nivo, si očitno politični azil išče v Siriji. Samo še ni jasno, na kateri strani." (Reporter.si, 19. julij)

Čeprav je ob informaciji, da je vojna v Siriji le prehodni dogodek, katerega prava funkcija je priskrbeti azil za akterje zgrešene prenove informativnega programa TV Slovenija, težko verjeti, da je mogoče iti še dlje, vam kot zanesljivi vir priznam, da je vse skupaj še bolj zapleteno. Le nekaj minut po koncu oddaje Knjiga mene briga, ki sem jo "vodil", je v spletni ediciji prav tega časopisa, ki ga berete, izšla moja prejšnja kolumna. In tu se prične moj drugi angažma, angažma, pri katerem sem še bolj intenzivno gojil iluzijo, da nastopam kot akter.

Večino prostora sem takrat potrošil za opisovanje protikomunističnega shoda iz leta 1944 ter filma o tem dogodku, ki je dostopen na Youtubu. V trenutku pisanja sem še živel v prepričanju, da mi je posnetek posredoval osebni prijatelj. Ker pa so v sistemu, ki ga gradijo strici, tudi osebne vezi zgolj njegov sestavni del, vas ne bo presenetilo, da me je že jutro po tem prav ista oseba opozorila, da je bil posnetek že prejšnji dan predmet prispevka Tjaše Zajc na spletni strani Mladine. Ker kolumnist običajno stavi na izvirnost, me je informacija neprijetno presenetila. A to še ni bilo vse. Ne le da sem naknadno ugotovil, da se je tega posnetka v zapisu na blogu dotaknil tudi Boris Vezjak - o dogodku iz leta 1944 je le nekaj dni kasneje pisal tudi Vlado Miheljak. In jasno, bolj ko je trpel narcizem, bolj je rasla zavest o sistemski zaroti. Res, nekateri bi ta sovpadanja in sosledja interpretirali kot triumf interneta, hitrega prenosa informacij in moči spletnih socialnih omrežij, kjer se posnetki širijo tako, kot se že od nekdaj širijo vici; a to je le približek prave resnice. Dejansko je tudi tu šlo za vodeno in dolgo načrtovano zaroto, ki je toliko bolj pomembna, kolikor smo jo mali akterji spregledali.

Tega pa ne sporočam le zato, ker sem medtem sam prepoznal svojo vlogo pri posredovanju videoposnetka, ki naj bi služil kot strukturna vzporednica današnje vladne politike. Mnogo bolj ključno je dejstvo, da so ta organizirani napad spregledali tudi pošteni novinarji, ki imajo sicer dober nos za razkrivanje tovrstnih akcij. In zato skesano opozarjam: pazite, morda je prav ta posnetek tisto, na kar stavi trdo jedro stricev iz ozadja, pazite, morda je prav to bistveno sporočilo, ki ga skušajo podtakniti slovenski javnosti, pazite, če jim ni uspelo, bodo zagotovo poskusili na drugačen način.

A pazite, če so vmešani v vse, kar se v sistemu dogaja, so imeli strici iz ozadja zagotovo prste vmes tudi pri sami organizaciji proslave, na katero so s posnetkom replicirali. Kdo je napisal govor Jerneja Kuntnerja? Novinarji, ne sprašujte Janše, vprašajte strice iz ozadja. Morda vam bodo povedali, da tudi tu za spektaklom, ki ga je uprizarjal najnižji od najnižjih uradnikov, stoji kakšen od njih. In ker vse vedo, morate verjeti - pa čeprav bo stric videti drugače, kot ste vajeni. Oni so edini zanesljivi vir.

Tadej Troha je filozof