Vzklikov "Monica, Monica" z aluzijo na že davno afero njenega moža s pripravnico v Beli hiši v blindiranem avtu ni slišala (ali jih je preslišala). Egipčani, ki so jo za nameček spodbujali, naj izgine iz njihove države, pa so jo navdihnili vse do izjave, da "demonstranti kažejo na svobodnejše ozračje", ki zdaj preveva deželo ob Nilu, oziroma "dokazujejo, da je tamkajšnje ljudstvo še vedno zaskrbljeno zaradi svoje prihodnosti".

Ameriška državna sekretarka torej ni pokazala zamerljivosti ali užaljenosti zaradi nehvaležnosti Egipčanov, potem ko so ZDA - v nasprotju z Rusi v Siriji - zgolj od daleč opazovale, kako se je lani zrušil njihov dolgoletni arabski zaveznik Hosni Mubarak. Še več, Clintonova, ki zna precej zaostreno deliti nauke raznim državam in njihovim voditeljem, je skozi vsa srečanja v Egiptu - od nekdanjih Mubarakovih generalov, ki ne izpuščajo oblastnih vzvodov, do svežega predsednika Mohameda Mursija - zatrjevala, da v težavnem rojevanju egiptovske demokracije Obamova administracija ne preferira nikogar. Soočeni z vsestranskim nezaupanjem v dejanske namere ZDA ji niti ni preostalo drugega, če ni želela dodatno vznemiriti katere koli strani v sedanjem premikanju oblastnih vzvodov, kjer ob glavnih akterjih, Muslimanski bratovščini, še vedno močni manjšinski krščanski Kopti odkrito sejejo strah, da Washington podpira islamizacijo Egipta, kar je bil tudi povod za njihov bojkot predvidenega srečanja s Clintonovo minulo nedeljo.

Prav zaradi omenjenih nevšečnosti in zadreg je postal dvodnevni postanek Clintonove v Egiptu zanimiv za medije, politične analitike, vajene, da v sedanji državni sekretarki prepoznavajo hkrati Madeleine Albright in Condoleezzo Rice ter za povrh še predsedniško kandidatko čez štiri leta, pa je vseeno zbodla predvsem njegova anemičnost. A takšna je bila ministričina cela, tokrat trinajstdnevna turneja po treh celinah. Že v samem izboru držav (Francija, Japonska, Mongolija, Vietnam, Laos, Kambodža, Egipt, Izrael) je bilo težko najti kakšno rdečo nit, za edinega kolikor toliko vsebinskega pa se je tako pokazal zgolj njen postanek v Jeruzalemu.

In seveda nujno potrebnega v že zagreti kampanji pred novembrskimi predsedniškimi volitvami, v okviru katere namerava tudi Mitt Romney kot republikanski kandidat na prvi tuji turneji v Jeruzalemu čez dober teden dni še poglabljati tamkajšnje nezaupanje do Baracka Obame in s tem privabiti sicer vselej bolj k demokratom usmerjeni judovski lobi v ZDA. Videti je torej, da je sedanji ameriški predsednik prav prek zveste zunanje ministrice Clintonove v zadnjem trenutku popravljal mučen vtis, ker v svojem dosedanjem predsednikovanju ni našel časa za obisk judovske države in je celo izgubil vsak interes za tamkajšnji povsem zastali mirovni proces. To je opazil tudi Eytan Gilboa, profesor na univerzi Bar-Ilan v Tel Avivu, ko je komentiral obisk Clintonove po kar dveletnem premoru. "Zakaj zdaj? Odgovor so volitve. Hillary Clinton je v Izraelu izjemno popularna. Govorilo se je, da bo sem prišel Obama, ampak mislim, da je storil prav, ko se je temu izognil. Ideja poslati Clintonovo, da tu (v Izraelu) zanj nekaj postori, je bila prava," je omenjenega profesorja citiral New York Times.

Pogled v izraelsko časopisje temu ne pritrjuje. Haaretz neposredno izpodbija zagotovila Clintonove, da je sedanja ameriška administracija z Izraelom glede Irana na isti strani, in zatrjuje, da sta si vladi dveh držav vsak dan bolj vsaksebi. S protestnim pogrevanjem usode Jonathana Pollarda, leta 1987 obsojenega na dosmrtno ječo zaradi vohunjenja za Izrael, ki mu je leta 1995 tudi podaril državljanstvo in zahteval njegovo izpustitev, pa se je pokazalo, da bo moral Obama za posredno podporo judovske države pri ponovitvi mandata storiti več od pošiljanja deloholične zunanje ministrice na tovrstna volilna soočenja, ki jih bo prihodnji teden v Jeruzalemu zanj nadaljeval še obrambni minister Leon Panetta.

Clintonova, Obamova nekdanja tekmica, nato pa zelo lojalna sodelavka, je sicer vestno opravila še eno od nalog v ameriški zunanji politiki. A tokrat brez pravega žara, ker v rokah ni imela nič, s čimer bi (še) vznemirila javnost v naštetih državah in širše, čeprav sta se v njenem potovalnem načrtu znašli pariško srečanje s prijatelji Sirije in tokijska konferenca za Afganistan ter sploh prvi obisk vodje ameriškega State Departmenta v Mongoliji in po 57 letih drugi v Laosu. Zdaj 64-letni nekdanji prvi ameriški dami gre seveda čestitati za njeno opravljeno garaško delo v minulih treh letih in pol, v katerih je bila skupno na poti kar 351 dni in obiskala rekordni 102 državi (pred njo Albrightova 98), a na koncu očitno ne more več poustvarjati vtisa, da Obamova administracija suvereno (so)upravlja svet, če ji že doma pri vseh kolesjih škriplje tudi po zaslugi republikanskega peska v oblastnem kolesju.

Razen leporečja, kakršnemu smo bili priče od praškega protijedrskega do kairskega ekumenskega govora, je Obama v zunanji politiki približno toliko prepričljiv kot njegova Nobelova nagrada. Seveda nimamo pravega odgovora, kakšen bi bil današnji svet, če bi se pred še ne štirimi leti v Belo hišo (znova) vselila Hillary Clinton, in zato tudi ne, kdo nosi večjo odgovornost, da se je moteči črno-beli pogled Georgea Busha mlajšega razmazal do še bolj moteče neprepoznavnosti, namesto da bi pridobil želeno barvitost, ki jo je nekako simbolizirala tudi izvolitev prvega obarvanega ameriškega predsednika. Za ameriške predsedniške kandidate je prislovično, da je njihova edina zunanjepolitična skrb Izrael, in Obami poskusa, da skupaj s Clintonovo popravi nepopravljivo, skorajda ne gre zameriti. A ker sta to nevešče zapakirala v ministričino anemično potovanje prek treh celin, je svetu, ki ga je navdušila njegova prva izvolitev, sporočil, kako malo mu je pravzaprav mar zanj. Zato nam zvečine ne bo mar, če bo odplesal samo en mandat.