V muzejskem okolju, ki je že skoraj trideset let tudi moje profesionalno okolje, se najmanj zadnjih dvajset let zelo veliko ukvarjamo z vpetostjo muzejev v socialno okolje in odgovornostjo do skupnosti. S pravičnostjo, ki je sestavni del demokracije in se kaže v enakosti vseh pri dostopanju do javnega dobrega (kar muzeji so), kakor tudi v enakosti biti viden v zgodbah, ki jih zbirke pripovedujejo. Pravi profesionalni muzeji so večplastne službe s kompleksno dejavnostjo in politiko, njihovo zbiranje, raziskovanje in razstavljanje pa temelji na zavesti o socialni stvarnosti. Ideali lepote se dojemajo kot del kulture, resnica pa kot večplastna pojavnost. Obiskovalec naj bi v muzeju iskal in našel zlasti pomensko izkušnjo.

Nikoli ni bilo nobeni generaciji v Sloveniji ponujenih toliko možnosti izobraževanja - formalnega in neformalnega - a menda tudi nikoli toliko nekakovostnega izobraževanja. Nikoli ni bilo toliko možnosti dostopanja do kulturnih dobrin, ne samo z ogledom ali obiskom, ampak tudi z neposredno izkušnjo v soustvarjanju dogodka in v možnostih javnega odzivanja nanj - a videti je, da je učinek tega nekakšna splošna plehkost, ki nas kot hobotnica grabi s svojimi lovkami.

Ali je to tista skupnost in tisti standard pravičnosti, h katerima smo težili, tista demokracija in enakost, ki smo ju želeli? Trpkost tega vprašanja je morda le kanček neizbežnega spoznanja, da ideali izgubljajo svoj sijaj, ko jih iz teorije prestavljaš v prakso. Kljub temu pa so še vedno tukaj in so vredni truda. Kot zmeraj. Zato se bom raje vprašala, kje in zakaj se nam vsake toliko tako zelo zalomi in se noč obrne tako, da se zbudimo v včeraj.

V Pomurskem muzeju Murska Sobota smo pravkar odprli nove prostore, namenjene izvajanju dopolnilnih muzejskih programov, in skupaj s prostori pripravili tudi kompleksen pedagoški muzejski program z naslovom Doživetje prostora, ki bo potekal v štirih sosednjih muzejih Slovenije in Madžarske, v slovenskem in madžarskem jeziku. Namenjen je populaciji, stari med 6 in 16 leti, ki naj bi bila tista, ki bo v medkulturnem dialogu ustvarjala jutri in se bo znala učiti na spoznanjih preteklosti: na kulturni dediščini in umetnosti. Populaciji, za katero si želimo, da ne bi vedno začenjala znova, prikrajšana za izkušnjo preteklosti. Da ne bi bila, kot več generacij pred njo, postavljena v prazen prostor brez kontinuitete, v katerem ji bodisi ne bi bilo dovoljeno, da bi se odzvala s svojim lastnim, sodobnim izrazom, bodisi se preprosto ne bi znala odzvati.

Velik del izgube zgodovinskega spomina ali njegove selektivnosti, značilne za starejše rodove, je moč pripisati sistemu, ki je del tega spomina kar izbrisal ali postavil na obrobje družbene stvarnosti. Potem pa je prišla demokracija in začeli so si ga vračati na vse možne načine. Na načine, ki so profesionalno korektni ter nam v naravni in urbani prostor vračajo obujene, nekoč že skoraj propadle spomenike - bodisi v nekdanjem sijaju bodisi v sijajnih arhitekturnih in oblikovalskih rešitvah ter kdaj pa kdaj spremenjene v muzeje, ki so se zbudili v danes. Na žalost pa tudi na načine, ki brez celovitega koncepta sledijo določenim vzorcem kar tako. Vidimo drage prenove gradov, za katere ni jasno, čemu bodo namenjeni: administrativnim centrom, hotelom za petičneže, hotelom za mlade, izobraževalnim središčem, mladinskim klubom, muzejem, rajanju čarovnic, zapuščenim in ponovno najdenim princeskam, rokodelcem, zeliščarjem... ali kar vsemu po malem in na koncu ničemur, kar bi funkcionalno ustrezalo kateri koli od teh dejavnosti ali stanj. Vidimo muzejske zbirke, ki služijo bodisi opremi prostorov za različne županske potrebe, ki komaj zmorejo kaj od tistega elitizma, ki slavi vsaj umetnost in lepoto, bodisi so prikaz nekega dogodka ali časa, ki ga po svoje interpretirajo različni interpreti dediščine in zgodovine, redko tisti profesionalni muzealci, ki znajo sledi preteklosti komunicirati z lokalnimi prebivalci in pričakovanimi turisti ter vzporedno izobraževati. Lokalni prebivalci pa v velikem delu pravičnost in demokracijo razumejo tako, da se lahko prebujajo v kar najbolj večbarvnih in od sosedov drugačnih domovih ter izgubljeni spomin nadomestijo s pravico do proste izbire. Svoj spomin so našli v bavarskih balkonih, polnih pelargonij, ki so jih srečevali na poti do Ingolstadta, kamor so šli delat v tovarno avtomobilov, ali v balustradah, kot so jih občudovali na izletu v Benetke, ali v posnetkih grških stebrov, kakršne so prvič videli v salonu lokalne frizerke.

Pa vendar, tudi takrat, ko se nam je urbani svet kazal v treh tipskih hišah, ko je v pozabljenih muzejih še dišalo kislo zelje iz hišniških stanovanj in ko te je ob vstopu na vsako razpadlo grajsko dvorišče nalajal privezan pasji mešanec, se je dogajala umetnost. Umetnost je v službi sistema postavila sovjetskega vojaka in partizana, ki v zavetju topov obvladujeta glavni trg v Murski Soboti, umetnost je vlila v bron narodnega heroja z dvignjeno pestjo pred prenovljeno mestno gledališko hišo, vendar je bila to tudi umetnost, ki je sledila vsem takratnim sodobnim gibanjem in se skladno s tem javno izražala. Videti je to v plastikah, ki jih še lahko srečamo v danes uničenem parku zdravilišča Radenci ali v krogu tovarne modne konfekcije Mura v Murski Soboti, tudi v zbirki tapiserij, izdelani po predlogah najboljših slovenskih umetnikov, s katerimi je opremljen del zdravilišča v Moravskih Toplicah. Vse to v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih minulega stoletja. V takratnih industrijskih okoljih, ki so se trudila uspeti na tujih trgih, in v turističnih objektih je bila umetnost uporabljena kot orodje in dejavnik razvoja ter kot izraz identitete, vrednot in kakovosti življenja skupnosti in nacije. Morda takratni pogled v prihodnost pač ni videl ali vedel ali želel vedeti, da je zanj treba razumeti preteklost, je pa dojel, da mu obzorja odstira umetnost. Ne vsak izdelek, ki se tako predstavlja, ampak umetnost, ki to je.

Svet spreminjajo tisti, ki na spomenik, ki simbolizira osvoboditev, napišejo grafit "Svoboda je spomenik", in tisti, ki topovske cevi ovijejo v čipke. Spreminjajo ga tisti, ki v času, ko komaj kdo zmore naročiti in narediti kakšen monumentalni spomenik in nas zaradi tega obdajajo bronasta doprsja na stebrih, skrije v ovratnik doprsnega kipa znanega psihologa in teologa ves kipeči miselni svet. Enakost in pravičnost ne pomenita enačaja s splošno plehkostjo, izgubljenega spomina nam ne morejo vrniti čarovnice ali grške boginje in muze, prenesene v javno okolje današnjega časa brez miselnega razvoja, ki se izrazi v novi ideji, v humorju, v cinizmu, v sarkazmu, v provokaciji…, v prebujenju.

Metka Fujs je direktorica Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti