Na dalmatinskem soncu se počutim skorajda bogokletno, ko razmišljam o umetnosti. V teh kriznih časih. O tem nebodigatreba razkošju, prestižu, ki postaja kletvica pri neizvoljeni vladi. Njeno edino razumevanje umetnosti je v brezpogojni ljubezni: zastonj nastopanju na sramoti, imenovani državna proslava. Kam je že šlo tistih kar nekaj deset tisoč evrov za proslavo? Za nastop umetnikov ne, tudi za potne stroške ne, za povezovalca tudi ne (se strinjam, da ni mogel biti plačan, njegov prispevek je bil neprecenljiv). Prav gotovo za tiste, ki so postavljali odre, luči. Neprecenljivi rokodelci (to mislim zelo resno) so bili plačani. Ker niso umetniki, delajo z rokami in to je nekaj vredno. Tista vlada, ki se je ukvarjala z avionom, ni bila posebno briljantna, toda žal veliko boljša od te. Nobena doslej pa ni zmogla temeljitega premika na področju kulture. Tu smo obstali med arhivskimi ostanki socializma in v primežu divjega kapitalizma. Ubijalska kombinacija.

V mislih nimam samo reforme javnega sektorja, če bi se zgodila samo na področju kulture, bi bilo zelo narobe. Nihče od politikov se ni niti za milimeter približal Jacku Langu, bili so le posamezniki v vladi, ki jih ni poslušala. Jack Lang je nekdanji minister za kulturo v Franciji, veliki promotor francoske umetnosti. Fiksna cena knjige, obnova Louvra, promocija sodobne umetnosti, jazza, grafitov, mode, stripa, francoskega filma, znan je tudi po izreku "Ekonomija in kultura: gre za isti boj!". Seveda je bil (še vedno je) politik, nihče ni računal na njegov entuziazem, prav gotovo je pretkan, trgoval je z glasovi (da je dosegel kaj za kulturo), ve, da umetnost ni podložna normam, toda hkrati ve, da ima tudi ekonomske učinke in posledice. Ne samo v Franciji.

Morda mi je ušlo, pa vendar: ali obstaja pri nas kakršnakoli raziskava o ekonomskih učinkih umetnosti? Vem samo, da država od davka na knjige dobi več, kot je knjiga subvencionirana. Mi pa smo trenutno v predpotopnem obdobju, nekje, zgodovinsko gledano, pred zaničevanim socializmom. V naši trenutni vladi ni junaka, ki bi tako kot danski minister za kulturo Uffe Elbak vabil umetnike k oblikovanju kulturne politike, češ da jih družba potrebuje. Zaradi idej, praktičnih in abstraktnih, zaradi načina življenja... Halo?! To se dogaja leta 2012? Se opravičujem, premalo potujem, nekje onstran naših meja je neki normalnejši svet. Predvsem pa njihova spletna stran ministrstva za kulturo v tej ne-gnili državi takoj ponudi informacije, od kod se kultura napaja. Med drugimi tudi iz nacionalne loterije.

Ni edina država, kjer je loterija namenjena tudi umetnosti. Povojna Anglija je veliko loterijskega denarja vložila v obnovo prostorov za umetnost in kulturo. Ko so ugotovili, da le obnovljene hiše ne pomenijo nič, so dodatna sredstva namenili ljudem in programom. Namesto da nas klestijo, ta borna dva odstotka, kolikor kultura zaseda v državnem proračunu, bi nam lahko odškrnili dodatne vire financiranja. Kajti ne gre samo za nekaj larpurlartističnih posameznikov, od kulture in umetnosti živi zelo veliko ljudi različnih profilov: oblikovalci, mojstri rokodelci, tiskarne, prevajalci, lektorji, zidarji, malarji…; vsi smo tudi potrošniki in v Sloveniji nikakor zanemarljiv del prebivalstva. Bolj ko je družba demokratična, manj je izbrisanih, bolj ko spodbuja umetnosti, povezuje, vlaga v inovacije, znanost, izobraževanje, več je možnosti za vse. To so samo nekateri od indikatorjev demokratičnosti družbe.

Pred leti, prav gotovo ne gre za osamljen primer, je neki naš minister za kulturo spisal predlog zakona za davčne olajšave, vendar, žal, finančni minister ni nič zvedel o tem. Toliko o resnosti početja. Škoda časa, papirja, računalnika. Dvomim, da nas v svetu poznajo po naših vrlih politikih. "Aha, iz Slovenije ste. Tako kot NSK, Avseniki, Tomaž Šalamun, Slavoj Žižek, Slovensko mladinsko gledališče... super država!" je najpogostejši komentar v tujih krajih. No, sedaj nekaj malega vedo tudi o Janezu Janši, ne Ivanu, da ne bo pomote.

Moje poletne blodnje lahko strnem v ugotovitev, da nobena vlada, kljub posameznikom, ki so bili izjeme, ni bila sposobna razmisleka, raziskave področja in učinkov, predvsem pa zareze v močvirje umetnosti. Imeli smo odlične "gradbince", strokovnjake za posamezne dele zgradbe, vendar brez arhitekta. Načeloma bi lahko bil čas krize čas prevetritve. V domačem okolju pa se bojim, da znajo samo dobro rušiti. Kar je najlažje. Minister za zadeve morda pripravlja poletni nacionalni program za razcvet, tam nekje v Grčiji, preverim, ko se vrnem. Oliver Dragojević v edinem internet-cafeju ravnokar prepeva Dobar dan.