"Demokracijo potrebujemo, seveda. Ampak Grčiji, če kaj vem, demokracija ne pomaga prav veliko...," me je strmo v oči pogledala Lin, izobražena, visoko profesionalna državna uslužbenka in od svojega 21. leta članica komunistične partije. Nad njenim odgovorom sem se zamislila sama.

Kitajsko gospodarstvo zadnjih dvajset let strmo napreduje. Gospodarska rast je bila doslej 8,3-odstotna, po planu bo poslej "le" 7-odstotna. Kitajska oblast, sicer neomajna v svojem "posebnem" pojmovanju človekovih pravic, načrtuje povečanje državnih sredstev za izobraževanje, izboljšave pokojninskega sistema, boljši nadzor nad varnostjo hrane in onesnaženostjo zraka, zadev, ki nesporno zadevajo človekove pravice. Srednji razred se krepi, ruralna Kitajska ni več lačna, mizerno nizke delavske plače se počasi povečujejo. Ljudem gre torej, pogojno rečeno, na bolje - če seveda ne drezajo v prepovedane ali, kot rečejo na Kitajskem, občutljive teme.

V Evropi vladajo človekove pravice in tako imenovana demokracija. In vendar v zibelki demokracije, Grčiji, ljudje stradajo, živijo brez elektrike, od hudega delajo samomore. Fašisti, ki so se prebili v sam hram demokracije, javno grozijo, da bodo iz vrtcev nagnali otroke migrantov in tujcem zaklenili vrata bolnišnic. V še bogati Angliji so te dni na London School of Economics objavili raziskavo, ki je pokazala, da v Veliki Britaniji živi 6 milijonov ljudi z depresijo in sorodnimi težavami ter 700.000 otrok z motnjami vedenja, tesnobami ali depresijo, a kar 75 odstotkov ljudi iz vsake skupine za svoje težave ne dobi nobene pomoči. V demokratični Sloveniji neutrudna Anita Ogulin vse bolj obupano opozarja politiko in javnost: število lačnih otrok se množi, storite vendar kaj. Podobno poslušamo in beremo od Aten do Madrida, od Londona do Budimpešte. Evropa blaginje se nam sesipa v prah.

Zaboga Lin, kdo nam je vendar ugrabil demokracijo? V demokraciji vlada ljudstvo in ljudstvo ne mara lakote in bolezni. Kdo in kdaj je torej evropski demokraciji neopazno izpraznil jedro in v lupino vlil nekakšne nedelujoče nadomestke? Če seveda predpostavimo, da smo demokracijo kdaj zares živeli.

Na tovrstna vprašanja ni ne kratkih ne preprostih odgovorov. Povsem jasno je le, da demokracija ni le skupek pravil, ki omogočajo ljudstvu, da oblast občasno zamenja. Brez kulture, politične in siceršnje, vtkane v vse ravni (so)bivanja, brez vrednot, na katerih sloni Evropa kot civilizacijski pojem - torej spoštovanja ljudi kot oseb, visokega vrednotenja solidarnosti, znanja, ustvarjalnosti in brez nujne avtonomije politike, znanosti, umetnosti… - demokratična pravila prej ali slej skrknejo v suhi formalizem. Ali še huje: ko pravila navrtajo črvi politikantstva in egoizma, se v izvotline vedno naselijo interesi, ki z demokracijo - vladavino ljudstva - nimajo več nobene zveze. Na lokalni ravni lahko tovrstno destruktivno početje politike opazujemo tako rekoč in vivo. Te dni sta, na primer, v javnosti zaokrožila seznama, ki nazorno kažeta, kako si slovenska politika predstavlja demokratične postopke.

Kateri medij bo dobil državna sredstva za sofinanciranje programskih vsebin in kdo bo dobil najvišje državno priznanje za dosežke v znanosti, bi lahko odločil mnogoresorni minister sam. Njegovo ministrstvo pokriva tako medije kot znanost. A to se ne spodobi. Ne more vendar vladajoča politika kar takole, surovo neposredno, odločati, kateri mediji so upravičeni do državne podpore in kdo so ljudje, ki pomenijo vrhunsko znanstveno odličnost. Politika lahko le imenuje komisijo, ki bo nalogo opravila strokovno in s potrebno digniteto (beri: brez neposrednih političnih pritiskov). In kaj naredi slovenska vlada? V odbor RS za podelitev Zoisovih nagrad in drugih najvišjih priznanj v znanosti je ob izteku mandata sedmim članom imenovala dr. Lovra Šturma, dr. Matijo Tumo, dr. Matevža Tomšiča, Staneta Grando, dr. Marka Jesenška, dr. Danila Zavrtanika in akad. dr. Matijo Horvata, po pojasnilu MIZKŠ "ugledne strokovnjake, ki skozi daljše obdobje izkazujejo kakovostne znanstvene rezultate in so pomembno prispevali k razvoju svojih področij". Težava je v tem, da so poleg nespornih akademskih avtoritet imenovali tudi ljudi, ki niso vsi špice v svoji stroki, so pa prepoznavni zagovorniki SDS (enega je SDS celo dvakrat umestila za ministra) ali pa so v preteklosti nastopali v nečastnih aferah. Spomnimo: zgodovinarja Staneta Grando je leta 2005, v času prve Janševe vlade, v strokovni svet za splošno izobraževanje skupaj s še štirimi kandidati, naklonjenimi tedanji oblasti, kandidiralo kar koprsko društvo matematikov, fizikov in astronomov. Društvo torej in ne morda katedra za zgodovino ali strokovno sorodna institucija.

Dr. Jesenšek je ime, ki ga pomnimo iz mnogih razkričanih dogajanj na mariborski univerzi in obremenjujočega pisma študentk. Leta 2008 ga je 21 podpisanih (!) študentk zadnjega letnika slovenistike na koprski FHŠ javno obtožilo, da se je do njih obnašal skrajno žaljivo, jih imenoval packe nemarne, jih spraševal, kaj počno na stranišču, in podobno. (Jesenšek, ki se je po tej obtožbi začasno umaknil s FHŠ, je tedaj pojasnil, da je bil napačno razumljen.) V komisiji sedi tudi dr. Matevž Tomšič, po prepričanju mnogih stanovskih kolegov ne prav briljanten sociolog, a zato toliko bolj vnet zagovornik desnosredinske politike. In vendar ima vlada, ki s takšnim politikantstvom onečašča znanost in jemlje lesk ugledni nagradi, na voljo toliko najmanj enako odličnih znanstvenikov brez strankarskega pečata. Ampak kaj bi se čudili? Minister za razgradnjo šolstva, univerze in kulture v teh dneh s prozornimi izgovori čez noč spreminja normative, na horuk združuje šole, čeprav še zdaleč ni odgovoril na vsa relevantna vprašanja - recimo, kaj bo z identiteto posameznih združenih šol, kako bodo "združene" svetovalne delavke sploh opravljale svoje delo in kdo bo v resnici vodil šolo, če bo ravnatelj sedel v pisarni kilometre daleč - in se spreneveda, da bodo lahko univerze s petino manj denarja enako kakovostne.

Piko na i svojemu razumevanju demokratičnosti postopkov pa je vlada zagotovo postavila z imenovanjem članov komisije, ki bo odločala o razdelitvi državnih sredstev medijem. Kot v posmeh ustavi jo bo vodil duhovnik (dr. Peter Lah). Seveda bo maksimalno pazil, da na njegovo odločanje nikakor ne bodo vplivali interesi institucije, ki ji je tudi s prisego zavezan. Tako mu, saj veste, nalaga etika.