Ugibanja o usodi Mubaraka in njegovega sina Gamala so se mešala z voznimi redi parnikov, ki so konec devetnajstega stoletja iz Trsta pluli v Aleksandrijo z dekleti iz Vipavske doline in Goriške v podkrovju. "Nona mi je pripovedovala o Kairu," ali "Moja teta je bila v Aleksandriji," so se začele zgodbe o povezanosti enega ekonomsko najbolj zaostalih območij avstrijskega imperija z dvema najbolj kozmopolitskima mestoma devetnajstega in dvajsetega stoletja. Lanska revolucija na trgu Tahrir v Kairu se je dogajala na mostovih in ulicah, ki so bile v Prvačini dolga leta zapisane kot začasni naslovi njenih prebivalk. Dvorana je bila polna do zadnjega sedeža. Večina je bila potomcev žensk, ki so od sredine devetnajstega stoletja do začetka druge svetovne vojne od tukaj odhajale v Trst na parnike in od tam v Egipt. V naselju je eden najbolj ganljivih zgodovinskih muzejev v Sloveniji. Narejen je iz spominov.

Na odru je tekla ena tistih predstav, za katere veš, da se zgodijo samo enkrat, ker jih pač ni mogoče ponoviti. Druga za drugo so izza zavese s kovčki v roki prihajale članice Društva žena Prvačine. Niso igrale samih sebe, ampak svoje sorodnice. Vsaka je svojo zgodbo začela s preprostim stavkom. "Odhajam v Aleksandrijo." S strahom in tesnobo delavke, ki se podaja iskati delo v kraje, kjer govorijo štiri jezike, ki jih ne razume. Arabsko, francosko, angleško in grško. In vsaj enega, ki ga razume. V tistih krajih so poleg slovenščine vsi morali znati tudi italijansko. "Prišla sem domov," so se drobne monodrame ponovno končale s kovčkom v roki. Vrnile so se iz Aleksandrije, Kaira, Port Saida, Sueza in tudi iz mest visoko v zgornji dolini Nila. V Prvačino, Renče, Bilje, gor do Tolmina v dolini Soče. Oblečene so bile v kostume iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, z elegantnimi klobučki, drobnimi torbicami in belimi čipkastimi dežniki. Le da to niso bili kostumi. Skrbno negovana svilena krila in srajce iz egiptovskega bombaža so petdeset, sedemdeset ali osemdeset let skrbno zloženi počivali v omarah kot spomin na eno največjih selitev Slovenk čez morje in nazaj. Ob njih so bili drobni predmeti vsakdanjega življenja, ki jih popotniki nosijo z enega kontinenta na drugega. Obleke so s seboj prinesle ženske, ki so se po letih služenja v Egiptu vrnile domov. Bilo jih je vsaj pet tisoč. Le da vrnitev ni bila tako preprosta, kot so si predstavljale, ko so v Kairu spravljale obleke v potovalne skrinje. Potovanje se pogosto ni začelo, ko so v Trstu stopile na parnik Andrea Doria ali Ausonia, ampak ko so po nekaj letih z njega ponovno stopile na pomol v Trstu.

Sokolskemu domu se pozna, da so ga prenovili v osemdesetih letih in poskušali skriti, da je bil zgrajen pred prvo svetovno vojno, vendar se ga še vedno drži podeželska eleganca zadnjih dni avstrijskega imperija. Denar zanj je prišel iz Egipta. Po kakšnih nenavadnih poteh je hodil, je pod odrom pripovedoval Peter Zorn, ki je ravnokar izdal knjigo Aleksandrinke so prišle domov. Knjiga je fantastična. Govori o rečeh, ki zvenijo izmišljene, ker je resničnost bolj razburljiva od vsakega fantaziranja o življenju na Orientu.

"S težkim srcem sem se spet poslovila od Aleksandrije in se napotila v Kairo, kjer je prebivala velika slovenska skupnost," v knjigi pripoveduje Lidija Susič. Njeno zgodbo je zapisala nečakinja Tina Ščuka. "Vedela sem, da bom v prestolnici lahko vsak dan v stiku s Slovenci." Tako kot njena mama in očetova sestra nekaj desetletij pred njo je gospa Susič leta 1943 odšla služit v Egipt in se je veselila selitve iz Aleksandrije v Kairo, ker jo je tam čakala številna skupnost Slovencev. Ne skupina, ampak skupnost s klubi, društvi, cerkvami, bogato mrežo stikov, institucijami samopomoči in dolgoletno tradicijo življenja v velikem mestu.

Zorn je še zadnji trenutek zbral pričevanja in spomine na veliki tok migracij iz Goriške v Severno Afriko in na Bližnji vzhod. Skoraj vse aleksandrinke so že umrle, njihove zgodbe so preživele v spominih neposrednih potomcev. Eno pričevanje za drugim pripoveduje o ženskah z zadolženih kmetij, ki so po prvi svetovni vojni prišle pod fašistično upravo Benita Mussolinija. Visoke obresti na kredite je uporabljal kot učinkovit instrument raznarodovalne imperialne politike in razlaščanja. Edina zaščita so bile ženske, ki so odhajale delat v Egipt. Do druge svetovne vojne je državi šlo dobro. Dela za tujce je bilo veliko. Aleksandrinke, kakor so rekli dekletom, so bile delavke na začasnem delu v tujini. Nanje se je nalepila podoba izgube, bolečine, krivde zaradi zapustitve družine in domovine ter podobna malomeščanska sentimentalna navlaka. V resnici so odšle delat, da bi družine lahko preživele in da domovina ne bi bila popolnoma izbrisana.

Ob odhodu so se bale kulturnega šoka ob prihodu v tuje dežele. Migrantski delavci nimajo časa za šokiranost. Aleksandrinke so se morale takoj prilagoditi kulturnim navadam okolja, se naučiti njegovih jezikov in začeti delati. Zornova knjiga pripoveduje o tem, kaj so v Egiptu delale. Delale pa so zanimive reči in bile uspešne. Fotografije kažejo ponosne, nasmejane ženske, ki so se znašle v velikih mestih, se naučile govoriti grško, arabsko in francosko in so pošiljale domov ves denar, ki so ga zaslužile. Štirideset aleksandrink je leta 1910 s svojimi prihranki sodelovalo pri gradnji Sokolskega doma v Prvačini. Med Arabci, Judi, Grki in Angleži so se znašle in so znale pomagati druga drugi. Kulturni šok je nastopil po tistem, ko so se vrnile domov. Okolje jih je zavrnilo kot tujke in je hotelo nanje nabiti krivdo zaradi odhoda. Če svoje izkušnje niso hotele razumeti kot izgubo, žrtev in bolečino, kakor se za žensko spodobi, jim okolica migrantske izkušnje sploh ni hotela priznati. Zahtevala je, da svoj odhod razumejo kot izgubo. Zato so s takšnim veseljem odšle nazaj na parnik za Aleksandrijo. Izgubila je njihova okolica, ki je od njih znala pobrati samo denar.

"Grem nazaj," je na koncu rekla ena od njih. Z olajšanjem in pričakovanjem.