Daljnovzhodni državi, ki sta leta 2011 v medsebojni trgovini presegli 340 milijard dolarjev, sta z dolarskimi konverzijami oziroma trgovanjem "via New York" izgubljali zavidljive tri milijarde dolarjev, pri čemer je tveganje za poslovneže na obeh straneh predstavljala tudi muhavost dolarskega tečaja. A najpomembnejši je nov korak k internacionalizaciji kitajske valute. Ta je že udeležena v neposredni menjavi z Rusijo, Avstralijo in še nekaterimi državami, toda mimo dolarja se odvija majhen delež kitajske menjave s svetom in z Japonsko ta v preteklosti ni dosegel niti enega odstotka.

Ko gre za svetovno trgovino in valutne rezerve držav, japonsko-kitajski korak statistično ne predstavlja večjega pretresa. Njuna trgovinska menjava znaša le okoli dva odstotka svetovne, slednja pa se trenutno v 76 odstotkih odvija prek ameriškega dolarja. Tudi dolar kot valutna rezerva še vedno predstavlja skoraj dve tretjini globalnih rezerv, v okviru prehoda na neposredno trgovanje v juanih in jenih pa je Japonska v svoje valutne rezerve , ki znašajo okoli 1300 milijard dolarjev, položila le za 10 milijard dolarjev v juane denominiranih kitajskih državnih obveznic. So pa zato japonske banke zdaj začele sprejemati v juane denominirane depozite državljanov in podjetij. Finančni strokovnjaki ocenjujejo, da se s tem kitajska valuta giblje k pravi konvertibilnosti in zna pritegniti ostala azijska gospodarstva in mednarodne finančne trge.

Še ena zanimiva vest iz mednarodnim financam posvečenega tiska se je minuli teden prelila v skorajda že obvezno dnevno domače branje. Švica je namreč v torek izdala kratkoročne državne obveznice z negativnim donosom v višini 0,62 odstotka v obdobju treh mesecev. Finančnemu trgu jih je ponudila za 688,8 milijona frankov, tako da je bilo treba za obveznico, vredno 1000 frankov, odšteti 1062 frankov. Gre za enega v vrsti ukrepov, s katerim želi švicarska vlada zajeziti povpraševanje po njihovi valuti, ki se v teh turbulentnih finančnih časih kaže kot skorajda edino varno zatočišče denarja pred razvrednotenjem, še posebej ob morebitnem kolapsu evra.

Švica se ne srečuje prvič s problemom predragega franka, ki krči njen izvoz, povečuje nezaposlenost in ogroža gospodarstvo, saj se je v podobnem položaju znašla že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja za časa naftne krize in tudi v drugi polovici devetdesetih let. Med drugim se je posluževala negativnih obrestnih mer za tuje vlagatelje, prepovedi tujih nakupov državnih obveznic in nepremičnin ter tudi fiksiranja tečaja z nemško marko. Lani je slednje storila tudi v povezavi z evrom, ko je bilo treba zanj odšteti že manj kot 1,1 franka. Začasno je delovalo, evro je bil spet vreden več kot psihološki 1,2 franka, očitno pa je bariera pred dvigovanjem njegove vrednosti pod novimi povpraševalnimi valovi znova začela popuščati.

Ob zmanjšani gospodarski aktivnosti, veliki nezaposlenosti, predragem izvozu in posledično cenenem uvozu ter nekonkurenčnih cenah v turizmu bi moral evru goditi šibkejši položaj, ne le v primerjavi s švicarskim frankom, ampak tudi drugimi valutami, če posli niso vezani na vmesni dolar. A ker se je rodil z napako zgolj obračunskega listka med zdaj niti dvema tretjinama članic Evropske unije, je njegovo razvrednotenje zgolj nočna mora. Slednjo seveda spodbujajo javni in privatni dolgovi v posameznih članicah, saj bi bili nagrajeni tisti, ki so "veselo", "brezglavo" ali "neodgovorno" trošili. A gre za zatiskanje oči pred dejanskimi vzroki evrske krize, ki jih vsak na svoj način odkrivata uvodoma navedena primera.

Nobenega dvoma ni, da bi moral biti v zibelko skupne valute postavljen tudi fiskalni pakt, a ne v zdajšnji skrpani obliki, ampak v davčni politiki, ki bi Bruslju v proračun oddvojila precej več od sedanjega enega odstotka BDP članic, s katerim v makroekonomiji, ki mora stati za (nad)nacionalno valuto, nima kaj početi. Razmišljanja o tem so bila seveda v kali zatrta, saj skupna valuta brez treh članic EU sploh ni bila skupna niti ob rojstvu. Posledično se seveda ni mogla polno internacionalizirati in ustvariti v svetovni menjavi resnične konkurence dolarju, za kar je imela kot skupaj najmočnejše in že s samo Nemčijo največje izvozno svetovno gospodarstvo dobre predispozicije. Po toči zvoniti je prepozno, je star pregovor, a poljščina ni zbita do konca. Potrebuje nekaj dodatnega okopavanja in gnojenja, predvsem pa obrambo pred novo ujmo, ki se kaže v raztegovanju znotrajevrske dolžniške krize in samo hrani že dobro prepoznavne škodljivce na finančni njivi - bankirje in z njimi spečane bonitetne agencije.

Evru so rojenice (arhitekti skupne valute) zapisale usodo, ki jo danes živita juan in frank. Žal se je vpletla tudi hudobna vila, Velika Britanija, trojanski konj ameriškega derivatnega bančništva, svoje pa je dodala še hudobna čarovnica v obliki 11. septembra 2001, ki je na glavo postavila tudi finančni svet. Kakšno vlogo ob hirajočem evru zdaj igra nemška kanclerka Angela Merkel, ni docela jasno - bliže je slabi mačehi, a tudi François Hollande še ni zrasel v želenega princa. Oborožil se je z evroobveznicami in obdavčenjem finančnih transakcij, ne pa tudi z znanjem, kako jih uporabiti. Na evropski ravni so bile opravljene analize obeh "orožij", o evroobveznicah celo podrobna v "Zeleni knjigi o izvedljivosti uvedbe stabilnostnih obveznic" lani novembra. Razdelane so bile tri možnosti, od popolne do delnih nadomestitev državnih obveznic z evroobveznicami, vse pa so pokazale na veliko verjetnost samopoškodovanja. Zato zanje ni nobenega navdušenja. Vzrok so obstoječi javni dolgovi, a žal spet napačno predstavljeni. Le kdaj si bodo reševalci evra priznali, da so problem Nemčija, Francija in Italija, na katere odpade kar 70 odstotkov državnega dolga v evrskem območju (zagotovo še Španija z osmimi odstotki), nikakor pa Slovenija z 0,2 odstotka in preostali dolžniški palčki v absolutnih številkah? Slovenijo tako tarejo stroški zadolževanja, ki bi se z evroobveznicami lahko zmanjšali na tretjino, prve tri omenjene pa seveda mnogo bolj skrbi, da se bodo za njih po omenjeni analizi povečali za 0,6 do 0,9 odstotka. Nam bo zdaj juan pokazal, da je EU rekla evru zbogom že ob njegovem rojstvu.