Ker Peking trenutno stresa jezo na britanskega premierja Davida Camerona zaradi njegovega nedavnega srečanja z dalajlamo, je zanimivo sicer hipotetično vprašanje, kakšna bi bila kitajska reakcija, če bi do podobnega diplomatskega spora z odpovedjo nekaterih obiskov prišlo pred dobrega pol leta. Bi tamkajšnje oblasti ustavile redko, a izredno odmevno "panda diplomacijo", ali pa jo izkoristile, da bi Angležem pokazale, da pozorno spremljajo, kaj se dogaja na Otoku in da s Škotsko že razvijajo posebne odnose? Nekaj slednjega je bilo sicer slutiti v začetku lanskega decembra, saj je prihod pand na Škotsko sovpadal z obiskom škotskega premierja Alexa Salmonda v Pekingu, kjer je glasno poudarjal rastoče škotsko-kitajsko in ne britansko-kitajsko prijateljstvo.

Preštevanje konservativcev na Škotskem je dobilo simbolični pomen konec minulega tedna, ko je družba levo usmerjenih škotskih politikov ter znanih imen s področja kulture, športa in zabave sprožila uradno kampanjo "Da" pred za jesen 2014 napovedanim referendumom o nadaljnjih korakih k neodvisnosti. Vzneseni govori, ljudska glasba in maskota tovrstnih škotskih želja, Sean Connery, bivši britanski (filmski) tajni agent, so dvigovali vzdušje, v katerem hoče Salmond do ljudskega odločanja zbrati milijon podpisov, ki bodo jamčili za njegov uspeh. Neodvisnost je namreč za zdaj še zelo v oblakih, saj jo po anketah javnega mnenja podpira le okoli 40 odstotkov Škotov, polovica jih ji nasprotuje, preostali pa ostajajo neodločeni. S premierjem Cameronom, ki je "unionist po srcu, duši in pameti", a zgolj z enim samim lastnim predstavnikom v londonskem parlamentu, si v London zazrti škotski konservativci ne morejo obetati, da bo ob zgodaj in zelo široko zastavljeni kampanji vladajoče škotske nacionalne stranke še ne povsem zbujeni separatistični duh hiral. Odločilno vlogo bo zato v prihodnjih dobrih dveh letih do 700. obletnice zmagovite škotske zmage nad Angleži pri Bannockburnu, ki je izbrana za referendumski datum, odigralo obnašanje laburistov na "zvezni" in lokalni ravni, kajti prav njihova plovba v politično sredino in še malo bolj desno v času Blaira in Browna je škotskim razmišljanjem o neodvisnosti dala krila.

Za Evropo, ki jo je osamosvajanje balkanskih držav dodobra pretreslo, Kosovo in BiH pa jo spominjata na moro, je škotsko osamosvajanje videti bolj operetna zgodba od razpada Češkoslovaške. Pogled pod površino pa razkrije nekaj drugega. Tristoletna unija ni pod vprašajem zaradi zgodovinskih mitov, gospodarskega razkoraka, vzpona nacionalizma in še kar je klasične separatistične navlake. Seveda ta obstaja, ne postaja pa prevladujoča, saj je dejansko na mizi upravljanje skupnostnih zadev, to je družbe. Z drugimi besedami, gre za vprašanje, ali naj se ohranja in plemeniti načelo thatcherizma, da "družbe ni, so le posamezniki in družina" oziroma njihov seštevek, ali pa priznati zapletena družbena razmerja, ki niso zgolj kvantitativni gospodarski kazalci ter v denarju izražena moč ali odvisnost.

Škoti po vsem sodeč ne težijo k neodvisnosti, ampak bežijo od atomizirane družbe, ki se jim elementarno kaže v državi, v kateri živijo, torej v Združenem kraljestvu, in ne v uniji, katere del so prek nje. O tem priča že od leta 2009 trajajoča razprava o referendumskem vprašanju, ki se giblje od zahteve po nadaljnjem prenosu pristojnosti z londonskega na edinburški parlament pa vse do neposredno izražene želje po neodvisnosti. V tem je seveda mnogo manevriranja za neodvisnost docela zagrete vladajoče nacionalne stranke, ki se zaveda, da zanjo (še) nima podpore, a je ključnega pomena splošen odnos Škotov do otoške unije, preverljiv skozi redne demokratične postopke, torej volitve.

Ob dejstvu, da imajo zdaj Škoti doma več pand kot v Londonu za unijo zagrizenih konservativnih poslancev, bi lahko trdili, da so svoje mnenje povedali brez napovedanega referenduma oziroma že na minulih dveh, ko so se leta 1979 večinsko, a s premajhno volilno udeležbo odločili za lasten parlament, leta 1997 pa ga odločno izglasovali. Nanj so bile prenesene predvsem socialne pristojnosti, vključno z izobraževanjem, kjer so takoj ukinili pred tem po vsej Veliki Britaniji uvedene šolnine na univerzah, po občutnem povišanju le-teh v Angliji, Walesu in Severnem Irskem ob koncu zadnje laburistične vladavine pa jih je poplava "tujih" študentov prisilila, da jih za slednje spet uvajajo, medtem ko so domači od leta 2008 prosti tudi delnega povračila stroškov izobraževanja, če so našli delo v svoji profesiji in zaslužili več kot 25.000 funtov na leto. Škoti so se od sicer tradicionalne podpore laburistom in posledične zveze z Londonom odmikali prav zaradi zanemarjanja teh tradicionalno levih vprašanj, bolj neodvisno pa so začeli razmišljati o za centralni parlament rezerviranih področjih po ameriško-britanski iraški avanturi, pri ekoloških vprašanjih ter finančni krizi, ki jo generira tudi tako imenovani City.

Čeprav škotski separatizem ni osamljen primer v državah EU, saj poleg flamskega brbotajo vsaj še katalonski in padanijski, ga bo vredno spremljati prav zaradi te njegove dimenzije, ki temelji bolj na politični delitvi levice in desnice kot na zgodovini, nacionalizmu in ekonomski (ne)razvitosti s spornim pretakanjem denarja. Ker zdaj že vrabci na strehi čivkajo, da bomo v prihodnje živeli slabše, kot smo doslej, postaja vse bolj pomembno spet, ali bo prihodnost seštevek posameznikov ali sistem odnosov z vezivnim tkivom vrednot, med katerimi bo imela solidarnost vidno mesto. "Združuje nas najbolj očitna resnica. Ljudje, ki živimo na Škotskem, najbolje vemo, kaj je prav za Škotsko," je želji po milijonu podpisov za neodvisnost pridal Salmond. Ne zveni nacionalistično, ampak klic k družbi, ki zna skrbeti zase. Na evropski ravni bi se moral podoben miselni preskok ponoviti. Ne potrebujemo seštevka držav, ampak sistem odnosov med družbami, kjer bo tudi solidarnost vrednota. In seveda Evropejce, ki bodo vedeli, kaj je za Evropo najbolje in bodo znali za to poskrbeti.