Učinek je podoben, kot ga je imelo trgovanje z derivati hipotekarnih kreditov. Varčevalni ukrepi na trgu ustvarjajo balon, v katerem imajo leve vrednote vse večjo vrednost, čeprav je njihov socialni kapital pogosto zgolj knjigovodskega izvora. Vendar je danes večino kapitala namišljenega in prav namišljeni kapital prevrača svet. Še nekaj mesecev rezanja socialnih proračunov, krčenja prostorov javnega šolstva in privatizacije javnih servisov, pa bo položaj zrel za revolucijo. Kriza je čas za trženje radikalne levice.

Če rečem radikalna levica, mislim radikalno levico, kakršno zdaj gledamo v Grčiji. Evropsko politično telo je svojevrsten anatomski fenomen. Praviloma ima samo eno desnico in vsaj štiri levice. Grčija je sijajen primer leve politične anatomije. Legendarna socialistična stranka Pasok, ki je herojsko vodila boj za zmago neoliberalizma na jugu Evrope, je na volitvah radikalno izgubila, koalicija radikalne levice Syriza jo je prehitela in postala druga najmočnejša stranka v državi z dobrimi obeti za zmago na naslednjih volitvah, ki bodo junija. Socialisti so za Syrizo konservativna stranka, ki ohranja pri življenju kapitalizem, na volitve so šli z izrecnim ciljem najprej porazit socialiste, za njimi pa še vse druge. V vsaki spodobni levi revoluciji se najprej postavi pred zid socialiste in socialdemokrate. Tako je vedno bilo na evropski levici. Novo je to, da tudi komunistična partija na grški levici deluje kot konservativna stranka, ki bo končala pred zidom. Syriza evropskemu občinstvu morda deluje neznano. Z dobrimi razlogi. To je koalicija levih strank, ki so se v različnih obdobjih odcepile od komunistične partije, ker so jo razumele kot preveč konservativno politično silo. Njeno jedro je odcepljeno krilo grške komunistične stranke Synaspismos. Levo od Syrize je na volitvah prestopila parlamentarni prag tudi Stranka demokratične levice. Njeni člani so se lani zaradi ideoloških razhajanj odcepili od Synaspismosa in ustanovili svojo stranko. Komunistična partija Grčije ima mlade. Ni slabo za stranko, ki je edina evropska komunistična partija s kontinuiranim delovanjem od ustanovitve leta 1918. Grški komunisti so volili politbiro in generalnega sekretarja med drugo svetovno vojno, državljansko vojno, vladavino fašističnih polkovnikov, padcem berlinskega zidu in propadom komunističnih režimov. Med demonstracijami proti politiki zategovanja pasu lahko pred arheološkim muzejem v Atenah kadar koli razvijejo sto tisoč rdečih zastav in gredo v dolgi vrsti pred parlament. Med grškimi levičarji zdaj veljajo za konservativneže. Nenavadno pa je to, da so levičarji dobili več glasov kot komunisti.

Če si finančne institucije ne premislijo in začnejo v krizo metati denar z bagri, bomo v kratkem videli revolucionarno vrenje po vsej Evropi. To pot pa bo treba postopati pametno. Ne smemo dopustiti, da banke še iz revolucije poberejo ves dobiček. Zdaj namreč nimamo več opraviti z benevolentnim industrijskim kapitalizmom, ki se je zadovoljil s tem, da je iz delavca izcuzal vso presežno vrednost, ga obesil na vrvico in pustil, da se je sušil na zraku. Ko se je začela revolucija, je kapitalist pobegnil čez mejo z blagajno in za seboj pustil produkcijska sredstva, ki jih je bilo mogoče podržaviti. Finančni kapitalizem deluje drugače. Za njim ne ostane nič.

Ko so leta 2008 propadle največje ameriške banke, jih je ameriška država rešila stečaja tako, da je vanje prelivala stotino za stotino milijard dolarjev. Videti je bilo, da je Amerika podržavila banke. V resnici se je zgodilo ravno nasprotno. Banke so privatizirale državo. Kriza se je reševala tako, da so banke od države dobivale denar brez obresti. S tem denarjem so potem kupovale državne obveznice, za katere jim država plačuje vsakoletne obresti. Razlika se prenese na davkoplačevalce. Temu se reče revolucionarna ekonomija. Banke dobijo zastonj kredite po svojih potrebah, državljani pa plačajo vsak po svojih zmožnostih. Pri Grčiji je sistem postal avtomatičen. Banke so Grčiji posojale denar, s katerim so Grki kupovali izdelke iz držav, kjer so bili sedeži bank. Evropska unija je bila pripravljena Grkom posoditi denar, da ga vrnejo evropskim bankam pod pogojem, da vrnejo državo nazaj v položaj primitivne poljedelske družbe. Da ne bi šlo kaj narobe, so bonitetne družbe tako znižale stopnjo grških obveznic, da Grčija nikoli več ne bo mogla plačati niti obresti. V podoben položaj prihaja zdaj Španija, ki pred napadom sploh ni imela resne dolžniške krize, ampak je zgolj pretiravala z gradbeništvom. 

Ta sistem bo v kratkem zletel v zrak. Evropski politični red se že seseda, tudi družbena ureditev mu bo sledila. Ne gre pa pozabiti, da imamo opraviti s finančnim kapitalizmom. Ta je naravnan tako, da dobiva takrat, ko stavi na razvoj, in takrat, ko stavi na propad. Medtem ko so jugoslovanski narodi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja veselo rušili mesta in polnili množične grobove, so v New Yorku finančniki kupovali jugoslovanske dolgove in jih prodajali naprej. Vsaj en investicijski bankir z avenije Madison je s preprodajo jugoslovanskih dolgov zaslužil milijardo dolarjev. Videl sem njegovo hišo v New Yorku. Lepše od vsega, kar so Jugoslovani zrušili. Enako je s krizami držav. Ni vprašanje, kdo izgubi. To je že vnaprej jasno. Vprašanje je, kdo bo potegnil dobiček.

V naslednji revoluciji bo radikalna levica v dobrem položaju. Vendar mora skrbno paziti. Ne sme se zgoditi, da isti ljudje, ki so potegnili dobiček od propada socializma, tranzicije, privatizacije in krize, profitirajo še z revolucijo. To pot mora biti cena postavljena zares visoko. Drugega ne razumejo.