Le kdo bi si mislil, da lahko volitve v Franciji in Egiptu pripeljejo do razmisleka o prihodnosti naše civilizacije, če se v naših okoliščinah sme uporabiti to besedo. Francija je preprosta dežela. V njej sta od nekdaj dva velika demokratična politična tokova, socialistični in ljudski. Na predsedniških volitvah si glasoval na levo ali v desno, na oblast je prišlo nekaj zmernega. Na obeh straneh je vedno bilo tudi nekaj bolj ali manj radikalnih strank, vendar te običajno niso zares odločale o prihodnosti države. Francija je zanimiva za opazovanje, ker je podobno narejena vsa kontinentalna Evropa.

Letos naj bi se ob vprašanju reševanja učinkov gospodarske krize soočila levi in desni koncept razumevanja družbe. Prišlo pa je do nečesa bolj zapletenega. Ko sta se soočila Nicolas Sarkozy in François Hollande, je bilo veliko govora o tem, katera politična strategija je bolj ustrezna za reševanje francoskega razumevanja gospodarske krize. Na eni strani standardna evropska izvedba neoliberalizma, na drugi nekoliko megleno oživljanje socialne kohezivnosti. Polemika med njima je bila predvidljiva, tudi Hollandova prednost pred Sarkozyjem ni bila nič presenetljivega. Zares zanimive reči pa so se dogajale desno od konservativnega Sarkozyja. Tam je Marine Le Pen s skrajne desnice delala fronto proti tujim priseljencem in vodila še eno krščansko vojno proti muslimanom. To bi morala biti marginalna tema predvolilne kampanje, postala pa je njeno osrednje torišče. Sarkozy je poskušal pobrati temo priseljenske nevarnosti in obrambe francoskega naroda in se je lepo približal stališčem skrajne desnice. Tudi na levi pa so ugotavljali, da to predstavlja problem, čeprav je bil jezik veliko bolj uglajen in spravljiv. Prvi rezultat je bil simpatičen. Skrajno desna nacionalna fronta je dobila 18 odstotkov glasov, največ v svoji povojni zgodovini. Po vplivu se med strankami lahko postavi ob bok Jobbiku na Madžarskem. Drugi krog volitev bo odločila bitka za glasove skrajne desnice. Celoten politični boj se bo odločil na desni. Sarkozy, ki je v prvem krogu končal drugi, je dan po volitvah takoj začel dvoriti volilcem nacionalne fronte in govoriti o družinskih vrednotah "Francozov, ki trpijo", o krščanski Evropi in francoskem narodu. Ideja je, da so za težave belih krščanskih Evropejcev krivi tuji priseljenci in evropska politika, ki se je odmaknila od krščanstva.

François Hollande, ki je dobil nekaj več glasov od Sarkozyja, po prvem krogu vodi. Takoj po razglasitvi rezultatov je ugotovil, da je nepričakovan uspeh skrajne desnice rezultat "socialne jeze" delavcev, obrtnikov in malih kmetov, ki jih je najbolj prizadela varčevalna politika Evropske unije. To je šlo nekoliko daleč celo za evropsko levico, ki je svoje uspehe navajena racionalizirati kot poraz. Le od kdaj revni ljudje, ki čutijo breme kapitalizma na svojih ramenih, glasujejo za skrajno desnico? Vsaj v politični retoriki je veljalo, da brezpravni in obubožani glasujejo v levo. Tam naj bi bili reprezentirani interesi delavstva in po novem tudi srednjega razreda. Leva fronta Jean-Luca Mélenchona je dobila pol manj glasov od desne Nacionalne fronte.

Pa vendar je ta domislica popolnoma v skladu s sodobnimi trendi. Politični boj v Franciji poteka po isti logiki kot v Egiptu. To pa morda je novost.

Tisočletje smo začeli z idejo, da je zahodna demokracija razsvetljen družbeni red, na Bližnjem vzhodu pa so na oblasti nedemokratični verski fanatiki. Ker racionalizem proti blaznosti nima nobenih možnosti preživeti v mirnih okoliščinah, smo šli na razsvetljensko vojno. Tanki, robotska orožja in bojna letala so na vzhod peljali demokracijo, svobodo in druge svetle vrednote. Dali smo najboljše. Zahodna civilizacija ni izumila nič bolj razsvetljenega od tankov, robotskih orožij in bojnih letal, zato je logično v boj poslala prav njih. Politiki so ostali doma. Ofenziva je bila arogantna in domišljava, vendar je imela bliskovite praktične učinke. Vojske v Afganistanu in Iraku so se po nekaj dneh bojevanja vdale in se poskrile. Problemi so nastali s prevzgojo civilnega prebivalstva. Deset let izgradnje demokracije v obeh državah se končuje manj spektakularno kot prvo desetletje izgradnje socializma v Jugoslaviji. Po dveh petletkah okupacije je v Iraku in Afganistanu manj demokracije, kot je bilo v Jugoslaviji socializma.

Zato pa je demokracija nepričakovano prišla v Egipt, ki smo ga pozabili vojaško okupirati, ker je prevelik. Po lanskoletni revoluciji na Tahrirju, ki je odstranila diktaturo Hosnija Mubaraka, so se Egipčani mrzlično lotili preoblikovanja nekdanje diktature v demokracijo. V Evropi je bilo veliko strahov, kaj bodo prinesle parlamentarne volitve. Vendar so se egiptovski volilci obnašali enako kot evropski volilci zadnjega desetletja. Večino glasov so dali konservativni desni stranki Muslimanskih bratov, nekaj manj pa skrajno desnim salafistom. Razdrobljene laične stranke na levici so dobile manj kot tretjino glasov. Nič drugače kot v Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji ali na Nizozemskem. Zares evropske pa so predsedniške volitve. Razmerja sil ni mogoče ločiti od Francije. Na desni sta dva konservativna kandidata. Abdel Monem Fotuh je pripadnik zmerne struje političnega islama, ki pravi, da je Egipt dovolj verna država in ne potrebuje parlamenta, da državljane še enkrat spreobrne. Zveni kot Sarkozy na začetku kampanje, preden so se ga odrekli skrajno desni volilci. Ne gre mu najbolje. Na svoji desni ima radikalnega pripadnika političnega islama Mohameda Morsija. Osrednja točka njegovega programa je ideja, da je lahko predsednik Egipčan muslimanske vere, ki mora predložiti dokaze politične ortodoksije. On zveni kot Marine Le Pen, le da ga ni strah arabskih županov v francoskih mestih. On bojkotira egiptovske telefonske družbe, če so v lasti krščanskih koptov. S strani gleda spopad laično navdahnjeni Amr Musa, ki se ne bi ukvarjal z nevarnostjo tujcev in pravovernih političnih institucij, ampak z ekonomijo, opismenjevanjem in podobnimi banalnostmi. Od vseh treh ima najmanj možnosti. V Afganistanu in Iraku je bila vojna izgubljena, v Egiptu pa je Evropa zmagala.