Kot liberal iz globljega prepričanja sem se v mesecih, ko sem imel čast, da sem sodeloval pri vašem vladnem delu in opazoval iz bližine razvoj principov, ki določajo vašo politiko, moral prepričati, da liberalizma, kot ga razumem jaz, liberalizma svobode v zakonu in zatorej v močni državi, državi kot etični realiteti, danes v Italiji ne zastopajo liberali, ki so bolj ali manj odkrito vaši nasprotniki, temveč nasprotno vi sami. Zatorej sem se prepričal o tem, da se mora pristni liberal, ki zaničuje dvoumnost in želi biti na svojem mestu, pri izbiri med današnjim liberalizmom in fašisti, ki razumejo vero vašega fašizma, uvrstiti v odrede vaših privržencev."
Giovanni Gentile v pismu Mussoliniju meni, da je kombinacija ekonomskega liberalizma in avtoritarne državne oblasti dobitna kombinacija
***
Včasih smo se zgražali, da največji del pomoči, ki se zbere in pošlje v tretji svet, ne pristane pri tistih, ki jim je namenjena, ampak pri maherjih, ki se, ko zavohajo denar, postavijo v vrsto z velikimi malhami. Po nekaterih ocenah je velik uspeh že, če 30 odstotkov zbrane pomoči pristane pri nominalnih naslovljencih. A kar je najhuje, ne gre zgolj za nelegalno prisvajanje in krajo s strani lokalnih "veljakov", ampak za plemenitenje in pitanje služb in struktur, ki pomoč organizirajo. Vsaka pomoč pač nekaj stane. Pravzaprav je zelo draga. Naj bo Afrika, naj bo Tahiti, naj bo Bosna. Hja, naj bo Pomurje. Pomurje vse bolj spominja na slovensko Afriko. V zadnjem času prihajajo na plan osupljivi podatki, da so si nekateri predstavljali projekt Pomurje kot priliko neizmernega plenjenja. Namreč, kot se spomnite, je leta 2009 DZ na pobudo Pahorjeve vlade sprejel interventni zakon, ki bi razvojno najbolj zaostali in akutno najbolj razsuti regiji skušal olajšati izhod iz za zdaj brezperspektivnega stanja. Tako naj bi "kapnilo" 33 milijonov evrov nepovratnih sredstev ter še 170 milijonov za spodbujanje zaposlovanja, za davčne olajšave, za prestrukturiranje propadlih proizvodnih obratov, ne nazadnje za večanje konkurenčnosti pomurske paradne discipline - kmetijstva itd. Skratka, dobro zasnovan projekt pomoči, ki ga Pomurje res potrebuje. Seveda so sveži bankovci hitro zadišali tistim, ki imajo nos izostren za vonj denarja. Zato so se zvrstili različni marketingarji, piarovci, lobisti in kar je še sledilcev denarja, ki da bodo poskrbeli za razvojni obrat. Če že ne zanj, pa vsaj za svoje apetite. No, nič ne vem in nič ne sodim, ali je kaj od teh razpisov in delitev bilo nelegalnih… ali je bilo kaj korupcije, klientalizma. O tem naj presodi sodišče, a tudi če je vse legalno, je problem, da so se med dajalce in prejemnike pomoči postavljali mnogi, ki tam nimajo kaj početi. Pač podobno, kot so se med proizvajalce osemkolesnikov in slovensko vojsko postavili v vrsto vse mogoči lobisti, trgovci, mešetarji, celo slikarji. Zato vsaka nadležna patria stane skoraj 4 milijone! Denimo, za naslednje leto je za patrie v proračunu menda predvidenih 25 milijonov evrov, če bi radikalno porezali otroške dodatke, pa bi jih dobili 23. Zdaj slišimo, da naj bi se osemkolesniki še podražili. In jih mirno kupujemo naprej. Čeprav je po nenehnih dramatičnih apelih samih naročnikov tega železja država v najhujšem krču v svoji zgodovini. In čeprav so po ugotovitvah tako finskega kot avstrijskega obtožnega predloga denarni tokovi podkupnin že stekli. "V skladu z lokalnimi običaji."
A kot rečeno, najhujše niso kraje, korupcija, poneverbe. Hujša je možnost legalnega plenjenja pomoči tistim, ki so je potrebni. Očitno pa je plenjenje normalna patologija poslovanja države. Neoliberalna država ni izjema. Obratno, je odlično gojišče klientelizma. Najbolj "posrečena" je ravno kombinacija na videz nekompatibilnega, nezdružljivega. Neoliberalnega ekonomskega koncepta plus avtoritarne oblasti. To se vseskozi potrjuje. Tako je bilo v Čilu v času Pinocheta, tako je zdaj na Kitajskem, kjer avtoritarna komunistična oblast zagotavlja, da neoliberalni model deluje. Nobenih tarifnih bojev, nobenih stavk, nobenih brezsrčnih delavskih izsiljevanj ubogih kapitalistov - zgolj tiho suženjsko delo. A tako je od vedno. V času vznika italijanskega fašizma je bil silno odmeven prebeg filozofa, sicer pa nazorsko trdega liberalca Giovanna Gentila, k Mussoliniju. Mož je v nekem trenutku spoznal, da je mogoče (ekonomsko) liberalni model umne in moralne države (stato etico) realizirati v avtoritarnem sistemu; v konkretnem primeru, v fašizmu; in predvsem, da liberalci in fašistična oblast krasno kohabitirajo. Fašizem odpira prostor radikalnim reformam, ko pa se v kakšni točki, v kakšni podrobnosti razidejo, sploh ni problem. Tako Gentile kot zakrknjen liberalec ni sprejel konkordata Mussolinija in Vatikana, a to ga od fašizma ni odvrnilo. A mar ni nekaj podobnega v tem trenutku pri nas?
Virantovi neoliberalci so spoznali, da jim samo avtoritarna Janševa oblast odpira prostor realizacije radikalnih ekonomskih idej. Zato brez težav pogoltnejo koalicijski napad na družinski zakon, ki ga sicer podpirajo. Še več. Pred vstopom v koalicijo so se glasno pridušali, da ne bodo pristali na vsiljevanje kadrovskih nastavitev ali odstavitev po političnem ključu in kriteriju. In res so dosledni; držijo obljubo. Tako je 10. aprila matični odbor za izobraževanje, znanost, kulturo, šport predlagal razrešitev nadzornikov RTVS. To so podprli vsi koalicijski poslanci. Tudi Virantovi. Z vsem se strinjajo; vse blagoslovijo. Tudi nove razsežnosti kulturnega boja. Ne samo, da pristajajo na obnovljeno potenciranje standardnih razcepov (urbano - ruralno, tradicionalno - sekularno), aktivno sodelujejo tudi pri vzpostavljanju novega družbenega razcepa, ki vsaj manifestno v Sloveniji doslej ni bil prisoten. Namreč razcepa med realnim in javnim sektorjem. Prosto po Janši: med tistimi, ki delajo, in tistimi, ki neodgovorno trošijo; med tistimi, ki na lastnih plečih nosijo breme krize, in tistimi, ki je menda doslej niso čutili; med tistimi, ki živijo na zemlji, in onimi (sindikati), ki so z lune… No, da so sindikalisti z lune, ni problem, večji je problem, da je Janša z Marsa; da razume le svet vojne, spopada. Slikanje javnega sektorja, torej armade slabo plačanih medicinskih sester, šolnikov itd. kot zajedalcev, kot škodljivcev spominja na prispodobe iz najbolj umazanega nacističnega propagandnega filma Večni Jud (Fritz Hippler: Der ewige Jude, 1940), kjer so Jude primerjali s podganami, škodljivci, zajedalci, glodalci… Film je bil tako umazan, da ni proizvedel načrtovane averzije do Judov, ampak averzijo do take obravnave teh.
A kakor koli, sovražna prispodoba se pozabi, odprt razcep in nova kulturnobojniška tema pa ostane. In (tudi) na njem se bo ohranjala, z njim hranila nova oblastniška sprega: neoliberalci & avtoritarci. Nova? No, nova pri nas.
